Vsi sveti – Bernarda Jeklin in kako so komunisti trupla zmetali v kraške jame in jih zasuli s smetmi

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Za nami je 1. november, dan, ki ga katoliki poznamo kot praznik vseh svetnikov in se je v socialistični Jugoslaviji imenoval dan mrtvih. Edino v Sloveniji je bil ta dan praznik, dela prost dan, namenjen obiskovanju pokopališč. Dan mrtvih je bil sicer v popolnem nasprotju z bistvom katoliškega praznika, ki je dan upanja, vere v posmrtno življenje, skratka obljuba Boga, da bo večno živel tisti, ki vanj veruje. Kakorkoli, Slovencem je uspelo tudi v socialistični Jugoslaviji ohraniti katoliški praznik, pa čeprav so ga zapolnili s proslavami pred najrazličnejšimi spomeniki. Ko smo bili še v osnovni šoli, smo morali prinesti svečko in potem smo dan pred dnevom mrtvih deklamirali in prižgali svečke pred najbližjim spomenikom padlemu ali padlim narodnim herojem NOB.

Z novo državo se je spremenilo ime praznika, in sicer v dan spomina na mrtve. Še vedno se seveda država strogo distancira od verske vsebine praznika, vendar me osebno to še najmanj moti. Bistveno bolj me moti nestrpnost, ki se povečuje iz leta v leto in morebiti celo presega nestrpnost, ki jo je širil naš profesor samoupravljanja v gimnaziji. Da sem ga pozneje srečala v kočljivi situaciji kot sodna pripravnica na oddelku preiskave, je samo potrditev »morale« marksističnih ideologov, ki smo je bili obilno deležni v času šolanja. Takrat v gimnazijskih letih smo se naposlušali govoričenja o morbidnosti prižiganja svečk na grobovih, o »tekmovalnosti« s svojci sosednjih grobov, o hipokriziji in malomeščanstvu. Tudi maturantski ples je bil uvrščen med “malomeščanskost”, ki se ji je treba upreti za vsako ceno, in dan po njem smo bili deležni pridige, da smo profesorja razočarali, saj smo dekleta prav po “malomeščansko” nosila dolge obleke, fantje pa so zaplesali v oblekah in bolj ali manj nerodno zavezanih kravatah.

Profesor zgodovine, poznejši zaposleni v arhivu CK ZKS, nas je vse leto, ko nam je predaval zgodovino NOB, poniževal z besedami malomeščanski razvajeni otroci. Profesor samoupravljanja, za katerega so bili zanimivi predvsem sošolci, nas je na vsak način poskušal pripeljati v naročje matere Partije, oba pa sta se na vse pretege trudila, da bi nas prepričala, da obiskovanje grobov in prižiganje sveč v napredni socialistični družbi predstavlja relikt sramotne preteklosti, svojci pokojnikov na pokopališčih pa le razkazujejo svoje imetje in bahavost.

Nekako v drugem letniku gimnazije ali kakšno leto prej je začela izhajati revija Jana, katere urednica je bila Bernarda Jeklin. Tudi v tej reviji, ki je vsebinsko podobna današnji, vsaj tako mi pripovedujejo njeni bralci, je omenjena napadala tako dan mrtvih kot maturantski ples. Ker v tistih časih večina moje generacije ni imela še mrtvih niti starih staršev, kaj šele staršev, je bil dan mrtvih predvsem dan brez pouka, občutljivi pa smo bili na pripombe o maturantskem plesu, četvorki, valčku, slovesnih oblačilih … Takrat sem omenjeno revijo nehala brati.

Zakaj se 70 let po pobojih ne pove, kje so trupla nesrečnih državljanov?
In danes, ko je za menoj že 40. obletnica mature? Danes smo spet ali še vedno deležni očitkov ob prazniku vseh svetih. Državni funkcionarji ob kamerah položijo cvetje na grobove “padlih junakov”, malce bolj skromno ob kakšnem spomeniku po vojni pobitih, na ostale pa se tokrat z enakimi argumenti kot pred 40 leti, z dodanim ekološkim, poskuša vplivati, da opustijo obiskovanje grobov, čiščenje, polaganje cvetja in prižiganje sveč. Če k temu dodamo, da muslimani po pogrebu svojca grob zapustijo, nam napad na ta praznik postane toliko bolj jasen. Res želimo svoje zgodovinsko ali versko izročilo zamenjati z islamskim in opustiti obiskovanje grobov? Ali se želimo vrniti v čase, ko je policija stražila in preprečevala prižiganje svečk na krajih, kamor so strahopetno zagrebli zverinsko pobite? Vedno sem se spraševala, zakaj ni junaška Partija svojih očiščevalnih dejanj javno obelodanila in pridobila naklonjenosti državljanov, če so bili pomorjeni krivi takšnih zločinov. Zakaj še 70 let po pobojih ne pove, kje so trupla nesrečnih državljanov? Ko počasi odkrivajo in izkopavajo posmrtne ostanke pobitih, pa nam mediji sporočajo, da je prižiganje sveč primitivno, škodljivo, uničuje okolje, zaradi česar bodo trpeli naši potomci, hkrati pa oblast subvencionira umazano industrijo na najboljšem kmetijskem zemljišču.

Komunizem je trupla svojih nasprotnikov zmetal v kraške jame, grape, zasul s smetmi in industrijskimi odpadki
Arheologija vedno znova odkriva grobove, ki so jih gradili naši predniki. Pred več tisoč leti so ljudje mrtve polagali v grobove, preproste ali še danes občudovanja vredne grobnice, piramide, sarkofage. Jih označili z imenom pokojnika, pogosto tudi z njegovim poklicem. Komunizem je trupla svojih nasprotnikov zmetal v kraške jame, grape, zasul s smetmi in industrijskimi odpadki. V imenu napredka? V imenu boljšega družbenega reda? Pravičnosti? Ko nas zdaj poskušajo prepričati, da je naša dolžnost, da sprejmemo stotisoče migrantov, ki nam vsiljujejo svoje navade in vero, očitno pozabljajo, da so nas pred tem učili o divjanju Turkov, o skrunjenju trupel, o Ćele kuli. Po porazu Srbov na začetku 19. stoletja je Kuršid paša glave poražencev, odrte in nagačene, poslal sultanu v Carigrad, iz lobanj pa sezidal stolp.

Potem ko je Unesco staro mestno jedro Hebrona, kjer leži pečina patriarhov in grobnica preroka Abrahama, uvrstil na seznam svetovne dediščine kot palestinsko dediščino, se bojim, da se Srbi zaman trudijo, da bi bil stolp uvrščen na isti seznam kot njihova dediščina.

Kaj hitro lahko najdemo vzporednice med tedanjimi turškimi vpadi in današnjimi migranti, med obglavljanjem in skrunitvijo trupel in povojnimi pomori. Med janičarji in otroki s Petrička. Zato nam danes leva oblast prek svojih medijskih trobil poskuša dopovedati, da gojimo kult mrtvih, ker ne zapuščamo grobov svojcev, ker se jih spomnimo in jim prižgemo svečko kot simbol, ki prežene temo smrti.

Nihče mi ne bo zapovedal, koliko sveč naj prižgem na grobu
Brala sem, da se je letos FURS odločil nadzorovati prodajalce cvetja in sveč pred pokopališči. Kaj pa prodajalce sladkorne pene, čevapčičev in kostanja? Akcija, s katero se želi ljudi prepričati v nesmiselnost njihove tradicije, v nesmiselnost spominjanja mrtvih ob hkratnem zavedanju lastne minljivosti, očitno poteka na vseh ravneh. Žal, kot berem, velikokrat “seme zla” pade na plodna tla in ljudje brezglavo ponavljajo slišano na televiziji ali radiu. Izničenje spoštovanja do svojih pokojnih prednikov je le kamenček v mozaiku, s katerim nas poskušajo prepričati, da glejmo v prihodnost in da se iz zgodovine nimamo česa naučiti. Prihodnost pa brez poznavanja zgodovine, brez spoštovanja svojih prednikov, brez zavedanja, da brez njih ne bi bilo nas, ne bo prav nič rožnata!

Sama bom še vedno obiskovala grobove svojih prednikov, čutim s prijatelji, ki hodijo na grobove svojih potomcev, in nihče mi ne bo zapovedal, koliko sveč naj prižgem na grobu. Ne v imenu ideologije in ne v imenu ekologije.

Lucija Šikovec Ušaj