Goli Otok prekletih (3. del)

Bili smo v petdesetih letih 20. stoletja, Evropa je že obrnila list zgodovine od grozot 2. svetovne vojne, pa vendar smo na tem otoku prekletih še naprej trpeli, v istih razmerah kot taboriščniki v nacističnih koncentracijskih taboriščih.

Bili smo sami, sami proti vsem. Spominjam se živih okostnjakov, senc ljudi, ki smo jih gledali po televiziji po osvoboditvi nacističnih taborišč. Po nekaj mesecih na otoku in nekaj bojkotih je moja teža padla na 43 kilogramov. Sam sem postal živi okostnjak, senca samega sebe.

Ne spominjam se, koliko boikotov sem doživel, od začetka niti nisem razumel, zakaj jih doživljam. Mojim sojetnikom, ki so prišli na otok pred mano, sem potožil o svoji usodi, jim pripovedoval o mučenju. Poslušali so me in mi dajali nasvete o pravilih in življenju na otoku. Kmalu pa je sledil bojkot. Nisem si predstavljal, da bi lahko moji sojetniki, ki so trpeli enako mučno usodo kot jaz, bili tisti, ki bi me tožili paznikom. Vendar sem s časom in izkušnjami spoznal, da so bili prisiljeni v to. Če ne bi zatožili mene, bi sami utrpeli bojkot.
Kasneje sem bil tudi sam prisiljen v tožarjenje svojih sotrpinov. Če ti sojetniki niso zaupali, si paznikom potožaril izmišljene zgodbe naključne osebe. Če je imela ta oseba družino in prijatelje še vedno na prostosti, toliko bolje.

Kmalu sem spoznal, kako osamljen sem bil proti vsem. In življenje je bilo v tem peklu iz dneva v dan težje. S slabo prehrano je kmalu zgolj koža prekrivala kosti, da je sedenje na tleh postalo mučno. Vendar najhujše posledice ni pustilo fizično mučenje telesa, pač pa razjedanje moralnih vrednot človeka. Vsi zaporniki smo kmalu po prihodu začeli razmišljati o samomoru, kot možnem izhodu iz tega pekla. Zadnja najgrozovitejša možnost osvoboditve. Pa vendar je bila smrt na Golem otoku, vsaj po lastni izbiri, neuresničljiv sen. Nadzor nad posameznikom se je tako zažrl med zapornike, paznike, v vsako poro življenja na otoku, da niti samomor ni bil možen. Ohranjali so nas ravno dovolj pri življenju, da smo še naprej trpeli to nočno moro obstoja, samo zaradi trpljenja samega.

Eden izmed najgrozovitejših objektov na otoku je bil R-101. Zapor v zaporu, jama globoka 8,5 metra, dolžine okoli 25 metrov, ki je lahko naenkrat prenesla okoli 20 jetnikov. Ta objekt je bil rezerviran za najbolj neposlušne zapornike, ki so bili deležni najhujšega mučenja. Med prisilnim delom in obveznimi mučenji so bili ti zaporniki zadrževani v popolni osami v tej jami, le redki so uspeli preživeti, še redkejši niso medtem znoreli. Kasneje so na jamo položili nagrobnik, s katerim so skušali prikriti grozodejstva objekta R-101.

Celoten članek si lahko ogledate na portalu primorska24.si.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!