Lustracija bo nujno potrebna. Drugače v naši državi ne bo napredka

V času komunističnega enoumja, komunističnega diktatorstva, dogovorne ekonomije, strahovladja in kršenja človekovih pravic in svoboščin (za nas to velja v letih od 1945 do 1990) so številni posamezniki ter nekatere organizacije zavestno delovali v nasprotju z neko normalno urejeno in svobodno družbeno ureditvijo. Menili so, da bo komunizem (socializem) večen.

Ko so se v komunističnih državah srednje in vzhodne Evrope v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja drug za drugim, kot domine, začeli rušiti diktatorski režimi v posameznih komunističnih oz. socialističnih državah, so številni posamezniki, ki so prej delovali v represivnih organih ali bili na (komunističnih) političnih ali gospodarskih funkcijah, čez noč postali demokratični, “neodvisni” itn. Na ta način so uspeli preslepiti ljudi in so po svobodnih volitvah še vedno ostajali na oblasti. Žal se je to zgodilo tudi pri nas – šolski primer je npr. Milan Kučan, šef tedanje Komunistične partije Slovenije in (pre)dolgo časa odkriti nasprotnik osamosvojitve Slovenije od Jugoslavije, ki je s pomočjo medijev celo dvakrat uspel prepričati ljudi, da so ga izvolili za predsednika države, dosegel pa je celo več; z lobiranjem mu je pred časom, ko je bil že “v penziji”, celo uspelo, da je bil v Državnem zboru sprejet zakon, ki mu omogoča, da vsako leto iz državnega proračuna še naprej dobiva znatna finančna sredstva, zato ga številni imenujejo tudi stric iz ozadja, ki s pomočjo državnega denarja v ozadju vodi aktivno levo (komunistično) politično delovanje.

Kdo v resnici vlada v Sloveniji?
V nekih normalnih demokratičnih državah mu kaj takšnega zagotovo ne bi uspelo. Pa ne samo njemu, tudi številnim ostalim, ki so bili v času do leta 1990, ko je bila pri nas še uradno komunistična diktatura, na vodilnih mestih (kamor drugače, kot z zvestobo komunistični partiji, sploh nisi mogel biti imenovan). In takšni ljudje, ki so bili na tovrstnih funkcijah, so takrat, ko se je pričela prebujati slovenska pomlad z Janezom Janšo na čelu, na vse pretege branili komunizem in obstoj Jugoslavije, celo javno so bili proti osamosvojitvi Slovenije. Še danes so številni med njimi na najvišjih državnih funkcijah in ostalih položajih v politiki in gospodarstvu. Vsekakor je to skregano z vsako logiko! Paradoks pa je, da so ljudje takšno stanje dovolili kar sami, saj so na volitvah, kot po tekočem traku, leve politične opcije pri nas dobivale ravno toliko glasov, da so tisti iz leve (komunistične) opcije lahko nemoteno izpeljali takšne kadrovske rešitve.

Diktatura in strahovlada?
Situacija v naši državi pa dejansko kaže, da leva politična opcija že v času diktatorskega komunizma ni znala vladati drugače kot s strahovlado (da to ni delovalo, se je pokazalo leta 1990, s sesutjem diktature). Žal pa s tovrstno prakso nadaljuje tudi sedaj, ker nam vladajo ljudje, ki so »s srcem in dušo« še vedno v komunistični diktaturi. Zato so pri nas takšne težave v sodstvu, zato je takšna leva prevlada v medijih itd., da ne naštevam dalje.

Zakaj pišem vse to? Zaradi tega, ker bo potrebno temu čim prej narediti konec. In začeti bo potrebno z zadevo, ki so jo v številnih postkomunističnih državah uvedli (nekateri prej, drugi kasneje) in se je izkazala za zelo uspešno zaradi samega razvoja ter napredka države in demokracije – imenuje pa se LUSTRACIJA.

Najbolj je potrebna lustracija!
Lustracija je proces omejevanja političnega delovanja nekdanjih (avtoritarnih) političnih elit. Pri definiciji lustracije moramo upoštevati sodobnost pojma, njen normativni (zakonski) okvir in raznolikost pomena.

Lustracija ni deklasifikacija, ni varnostno preverjanje, ni čistka. Vsi ti mehanizmi tranzicijske pravičnosti so na različne načine vezani na lustracijo. Med te mehanizme sodijo memorializacija, odpiranje arhivov, denacionalizacija, komisije za resnico itn.

Lustracija je nov inštrument, ki odpira veliko možnosti v postkomunističnih državah, saj omogoča primerjavo z drugimi geografskimi, zgodovinskimi in političnimi realnostmi. Znanstveno je dokazana vez med lustracijo in demokracijo kakor tudi vez med odsotnostjo lustracije in korupcijo. Odsotnost lustracije kaže na krhkost zgodbe spremembe režima. Ostaja torej kontinuiteta s prejšnjim režimom oz. z drugimi besedami, vladajo nam isti ljudje, kot so nam prej v času komunizma, le da so sedaj, po sili razmer, navzven demokratični, drugače pa so še bolj zadrti komunisti, kot so bili prej.

Celoten prispevek si lahko ogledate na portalu portal-os.si.