Če so včeraj notranji ministri članic EU – med njimi tudi slovenska ministrica Vesna Györkös Žnidar – dosegli nenavaden dogovor o razdeliti beguncev po državah, naj bi danes ta dogovor potrdili še voditelji članic, med njimi tudi slovenski premier Miro Cerar.
Toda ob vseh načelih humanosti je že sama odločitev, da bodo t. i. begunce razporejali po državah, skregana z logiko številnih – včasih tudi izjemno nasilnih zahtev – beguncev, da si želijo le v Nemčijo. Zato se zdi dogovor, s katerim se strinja tudi slovenska stran, bolj kot ne dogovor s figo v žepu, namenjen medijskemu piarju.
Slovenija je nareč po izjavah, ki smo jih slišali z ust beguncev, revna država, zato si ne želijo ostati tukaj. Kakšni so ti begunci, ko za njih niti Avstrija ni dovolj dobra, pa se je v tem kontekstu spraševal hrvaški premier Milanović.
Le 30 odstotkov je beguncev, ostali so migranti
Begunska problematika je tragedija, ki nikogar ne pusti hladnega, pa vendar – le 30 odstotkov je res beguncev pred vojno v Siriji, ostalih 70 odstotkov je migrantov, ki prihajajo iz držav, kjer njihova življenja niso ogrožena od vojne. Kar 70 odstotkov jih pride brez dokumentov, ker so jih odvrgli – morda zato, da bi obšli Schengen pod pretvezo, da prihajajo iz Sirije, morda pa zato, ker – kot je napovedal IS – se med begunce mešajo tudi džihadisti.
Gre za problem, ki ga Evropa doslej ni jemala dovolj resno. »Edini, ki trenutno spoštujejo in izvajajo Schengen, so Madžari,« opozarja evropski poslanec in podpredsednik SDS Milan Zver, ki pričakuje, da bo EU potegnila pravilne zaključke iz dejstva, da so »evropske zunanje meje padle«.
Bodo Nemci zaprli mejo?
Nemci so vse bolj besni na kanclerko Merkel, ker je s svojim vabilom migrantom, naj pridejo v Nemčijo, sprožila prihod migrantov, ki ga Evropa ni vajena od 2. svetovne vojne dalje. Pod pritiskom javnosti bi lahko zato Merklova nemške meje tudi zaprla.
To je dan X, na katerega Slovenija ni pripravljena, svari poslanec SDS Vinko Gorenak: “Slovenija bi se morala pripraviti na oskrbo vseh, ki bodo obtičali na meji z Avstrijo, hkrati pa na hermetično zaprtje južne meje«, sicer bo na 10-tisoče migrantov obtičalo v Sloveniji.
Če evropska desnica – z izjemo Merklove, ki se ji zato v Nemčiji trese stolček – že od samega začetka svari pred neodgovornim priseljevanjem migrantov, pa ima slovenska levica do te problematike spet nekoliko shizofreni odnos: na koncu jezika je polna humanosti, ko pridejo begunci na mejo, pa jih poškropi s solzivcem.
»Ti ljudje jočejo in ko za hip ne jočejo, ni treba, da jih s solzivcem spravite v jok, dragi sosedje,« se je na takšno ravnanje na Twitterju odzvala nekdanja predsednica hrvaške vlade in HDZ-ja Jadranka Kosor.
Vlada s kamnitim srcem
Leva koalicija Mira Cerarja, ki so jo polna usta humanosti, je tako šele pod pritiskom Evrope in kvot bila pripravljena sprejeti večje število beguncev. Dvolično vedenje, ki so ga že konec avgusta kritizirali podpisniki odprtega pisma Miru Cerarju, med njimi Amnesty International Slovenije, Inšitut za afriške študije, Jezuitsko združenje za begunce Slovenije, Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in Slovenska filantropija.
Konkretno so zapisali, da so ogorčeni nad medlim odzivom Vlade RS na predlog EU glede števila beguncev, ki bi jih sprejela Slovenija, in tem, da se pri vprašanju sprejema beguncev nenehno govori o varnostnem vidiku, medtem ko človeški ostaja na cedilu.
Tudi Rdeči križ, tako njegova prva predstavnica Nataša Pirc Musar, ima sicer nared več kot 4.000 ležišč, a hkrati izpostavlja pomen pomoči beguncem v Srbiji in Makedoniji. Torej pomagati ja, vendar očitno ne v Sloveniji. Naj begunci ostanejo, kjer so – v taboriščih, nekje na Balkanu.
Povsem drugačen pristop imata rimokatoliška cerkev in papež Frančišek, ki je pozval samostane in cerkvene ustanove, naj sprejmejo vsak po eno begunsko družino in jih namesto izolacije v taboriščih integrirajo v življenje.
Z migranti kot s Strojani
No, na strani leve politike pa kot rečeno dvoličnost, ki spominja na sago o romski družini Strojan. Od takratnega predsednika države Janeza Drnovška, ki se je besedno spopadel s krajani Ambrusa, češ ali so sploh ljudje, ker nočejo sobivati z Strojani, pa vse do takratnega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, so bila usta levičarjev polna humanosti in sočutja s Strojani.
Ko pa se je postavljalo vprašanje, kje – če ne morejo biti več v Ambrusu – jih potem nastaniti, pa jim ni nihče ponudil kakega bivališča blizu sebe, npr. ob elitni soseski Murgle. Ljubljanski župan Janković se je za razliko od takratnega kočevskega župana Janka Vebra, ki je odkrito pozival proti nastanitvi družine Strojan (in si zaradi tega prislužil celo ovadbo, ki pa se je potem, ko je postal predsednik državnega zbora, očitno zaprašila v predalih), sicer zavzel za romske žene in otroke, a jim tudi ni ponudil lokacije v svoji bližini.
In tako tudi slovenska levica še naprej pomaga migrantom, da gredo čim prej v Nemčijo, a kaj bo storil Cerar, če bodo Nemci in Avstrijci čez noč zaprli meje? Si bodo občine migrante podajale kot nekoč Strojane?