“In po tem, ko smo naslovili tako telesne simptome kot duševne stiske, nudili socialno podporo, so tudi te želje po predčasnem končanju življenja izzvenele,” je izpostavila predstavnica Mladih zdravnikov dr. Meta Rus, ki je v pogovoru za Radio Ognjišče delila svoje izkušnje iz paliativnega oddelka in poudarila, da zdravniki v večini nasprotujejo evtanaziji.
Koalicija z Gibanjem Svoboda na čelu je v prvi polovici marca vložila predlog posvetovalnega referenduma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na referendumu, ki bo na dan evropskih volitev, se bo tako opredeljevalo tudi v zvezi z vprašanjem: “Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?”
Pojmovanje avtonomije v tem predlogu zakona zelo nerealno
Ker je avtonomija posameznika, da se odloči, kdaj bi želel, da se konča njegovo življenje, eden od poudarkov referenduma o evtanaziji, je bila dr. Meta Rus najprej povprašana okrog tega in glede lastnih izkušenj pri spremljanju hudo bolnih in umirajočih. “Mislim, da je pojmovanje avtonomije, kakor se ga vidi v tem predlogu zakona, zelo nerealno,” je izpostavila in dodala, da se pri spremljanju umirajočih opazi, da je človek, ki trpi, “zelo vpet v okolico, zelo odvisen od drugih, od njihove skrbi, zelo pod njihovim vplivom”. Po njenih besedah se je nekako nemogoče “izogniti subtilnim neželenim pritiskom okolice družbe”. “Tukaj govorimo o evtanazijskem mobingu, ki se ga bojimo. Vedno bolj se poudarja to odnosno pojmovanje avtonomije, se pravi, da ni človek izoliran od okolice od drugih, ampak ja vpet v odnose.”
Ko se promovira evtanazijo, je mogoče slišati, kako življenje v času trpljenja naj ne bi imelo več dostojanstva. Na vprašanje, kaj je tisto, kar nam daje dostojanstvo, je Rusova spomnila, da od razsvetljenstva naprej velja “poimenovanje neodtujljivega človekovega dostojanstva kot eden največjih dosežkov naše civilizacije”. To po njenih besedah pomeni, da se torej glede na zunanje kvalitete ne opredeljuje vrednosti življenja, saj je življenje kot tako “vredno samo zato, ker obstaja”, to pa je tudi predpogoj za vse ostale vrednote. Iz tega razloga je tudi potrebno, da se življenje varuje, vse dokler je to seveda smiselno.
Marsikdaj spremljanje umirajočega ob koncu življenja zbliža svojce
Rusova je v nadaljevanju spregovorila tudi o trpljenju, ko gledamo svojca, ki trpi. Po njenih besedah svojcem res ni lahko spremljati, ko se približuje konec bližnjega. Medtem ko se nekateri skoraj povsem umaknejo, drugi na drugi strani želijo narediti celo preveč. V luči minljivosti življenja svojci dobijo vpogled v to, kaj je tisto, kar v življenju pravzaprav res šteje. “Marsikateri konflikti, nesoglasja se zdijo povsem nesmiselni v luči te minljivosti. In marsikdaj prav to spremljanje umirajočega ob koncu življenja spet zbliža svojce, ki so včasih razseljeni, včasih v raznih sporih,” je povedala in dodala, da se ji zdi iz teh razlogov to obdobje tudi izredno dragoceno.
Zakaj je pomembno, da smo navkljub strahu v času umiranja s svojimi najbližjimi, je Rusova pojasnila, da tedaj “padajo neke maske”. “Ko človek umira, kar je poudarjala tudi Manca Košir, takrat se res razgali tisto bistvo, resnica in je res izredno dragoceno za vse,” je izpostavila in dodala, da se svojci po odhodu bližnjega sprašujejo, če so naredili vse, kar je bilo treba.
Na vprašanje, kje so rešitve za pomoč ljudem v zadnjem obdobju življenja in kaj lahko v tem primeru naredimo kot družba, je odgovorila, da se ji zdi prvi korak že to, da se ob koncu življenja bolj osredotoči na osebo in manj na neko golo podaljševanje življenja. Kot je pojasnila, je tukaj predvsem apelirala na zdravstveno osebje, ker se ji zdi, “da nam je dokaj težko prepoznati trenutek, ko lahko neko zdravljenje naredi več škode kot koristi”. Smernicam, algoritmom za obravnavo določenega stanja, je namreč po njeno lažje slediti, kot pa “prevzeti odgovornost in vse skupaj z bolnikom oziroma svojci odločati, da bi bil korak več lahko že preveč in v škodo temu bolniku”.
“To se mi zdi prvi korak še pred razvojem paliativne oskrbe, o kateri v tem času veliko poslušamo. Zdi se mi, da konkretnih korakov ni bilo prav dosti storjenih, ker paliativna oskrba, kakor so moje izkušnje in tudi izkušnje kolegov, res lahko naredi veliko,” je prepričana. Poleg lajšanja telesnih simptomov bolezni gre namreč tukaj tudi za “lajšanje stisk tako na duševni ravni in na duhovni ravni, iskanje nekega smisla življenja v tej bolezni”.
Po njenem mnenju je zelo pomembna socialna podpora. V luči tega se ji zdi poglavitnega pomena, da se ustvari okolje, kjer se življenje ceni ne glede na to, kakšno je. “Mogoče je naloga vseh nas, da ustvarjamo družbo, ki je bolj povezana, bolj solidarna,” je povedala in prav tako izpostavila pomen medgeneracijskega sodelovanja, od katerega imajo po njeno korist vsi. “Mlajše generacije bi se od starejših lahko ogromno naučile in starejši osamljeni bi dobili kakšne sogovornike.”
Ž. N.