Borci so šli spet v ofenzivo: “Evropo je treba graditi na vrednotah NOB!” (Klanje, mučenje, genocid, posilstvo?)

Ne boste verjeli, a za nekatere se 2. svetovna vojna še ni končala. Organizacija slovenskih ‘borcev’ je 16. marca razpravljala o poskusih “nekdanjih kolaborantov in njihovih današnjih naslednikov”, da spremenijo zgodovino. Borci ugotavljajo, da je zgodovina, ki so jo pisali ideologi komunistične partije, edina prava in se je kot takšne ne sme spreminjati. Seveda gre za svetovni paradoks. Zgodovina je takšna kot je, končno pa smo začeli razkrivati vse svinjarije, ki so jih idejni očetje borčevskega gibanja izvajali nad slovenskim narodom.

Borci naprej pišejo: “Svet ZZB je prepričan, da bo Slovenija svoj prispevek k oblikovanju EU kot nosilke miru, strpnosti, mednarodnega enakopravnega sodelovanja na vseh področjih, zlasti pa pri obrambi in utrjevanju demokratičnih vrednot, to je strpnosti, vladavine prava, spoštovanja človekovega dostojanstva in pravic, lahko ponudila samo, če bo gradila na vrednotah, ki jih je razvila in gojila v teku NOB.”

Gradili bi mir na vrednotah genocida
Tipično za borce, kot levičarje, je, da pozabljajo večino storjenih krivic z lastne strani. Komunistični banditi so že med vojno najbolj uživali v ropanju lokalnega prebivalstva, posiljevanju žensk in pobijanju otrok. Po vojni pa so množično pobijali nedolžne ljudi. Izvedli so, kot prvi v slovenski zgodovini, genocid nad lastnim narodom. “Zato Svet ZZB znova poudarja, da je bilo narodno osvobodilno gibanje seveda tudi revolucija v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z narodno osvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionarno gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni,” še pišejo borci.

Lepo je videti, da borci tudi sami priznavajo, da je šlo za revolucijo in ne za osvoboditev. Sami temu rečejo ‘žlahtna revolucija’, zgodovina njihovemu početju pravi genocid. Seveda ni šlo za nikakršno socialno pravično ureditev po vojni. Šlo je za uvedbo enopartijske diktature, ki je pol stoletja dušila slovenski narod. A pojdimo naprej. “Prav tako pa tudi nobene od njih ni bilo mogoče uresničevati brez oboroženega boja: narodne osvoboditve proti tuji sovražni okupaciji; družbeno pravične in narodnostno enakopravne ureditve proti narodnostno neenakopravni in kapitulantski kraljevini; ljudske demokracije proti nacifašistični, rasistični, nečloveški diktaturi; preobrazbe slovenskega ‘naroda-hlapcev’ v narod svobodnih gospodarjev na svojih tleh. Vsaka omenjena sestavina narodno osvobodilnega gibanja je po definiciji revolucionarna,” pišejo ‘borci’.

Pa se sprehodimo po teh pravljičnih trditvah. Ne vem, če je to mogoče, a imenujte mi eno veliko partizansko zmago na slovenskih tleh. Ne boste je našli. Dražgoše in podobne bajke so nastale šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodovina slovenskega partizanstva je zgodovina porazov. Imajo pa več kot popolno kartoteko v kategoriji “mučenje in ropanje domačega prebivalstva”. V tej kategoriji so komunisti zagotovo na prvem mestu. Uporaba besede demokracija je popolna zloraba. Od črnih skrinjic do dosmrtnega predsednika in partijskega vrha. Kdo je te ljudi izvolil? Ljudstvo? Ne! Postavili so se sami. Zato so bajke o ljudski demokraciji primerne za tiste, ki nimajo pojma o zgodovini ali pa so vsaj toliko dementni kot vodstvo ZZB NOB. Pravijo tudi, da so preobrazili narod hlapcev v narod gospodarjev. Zanimivo, da nismo potem že leta 1945 dobili svobodne slovenske države. Zgodovina pa bo pokazala, da so bili ljudje največji hlapci ravno pod komunistično oblastjo. Kajti, tiste, ki niso bili za, so pobili, ostala je prestrašena večina, ki si nato še 45 let ni upala povzdigniti glasu.

Nekdanji okupatorjevi sodelavci – pa kdo je tu nor?
“Eden od očitkov, ki ga nekdanji okupatorjevi sodelavci naslavljajo na NOB, je, da ni bilo legitimno, češ da je rušilo zakonito vlado kraljevine Jugoslavije v Londonu. V resnici pa izhaja legitimnost vseh sestavin NOG iz množične podpore prebivalstva. Partizani in nobena od vseh drugih organizacij in organov NOG se ne bi mogli obdržati niti kratek čas, če ne bi imeli podpore velike večine prebivalstva,” pišejo v ZZB NOB. Prvi del stavka jasno pokaže, da gre za klinično psihozo. Tako imenovani ‘okupatorjevi sodelavci’ so mrtvi, a borci očitno vidijo duhove preteklosti, ki jim želijo škodovati.

Ostali, ki pa se pač ne strinjamo z ideološkimi bajkami titoizma, pa nimamo z okupatorjem nič skupnega. Po mojem mnenju so stari komunisti in njihovi derivati še edini okupator, ki nam preprečuje pot v moderno normalnost. Kar pa se tiče množične podpore prebivalstva. Na proti-komunističnem shodu v Ljubljani leta 1944 se je zbralo več deset tisoč ljudi. Tja so prišli prostovoljno, oblečeni v narodne noše, ponosni Slovenci. Komunisti so bili tako brutalni, tako živalski, da se je narod obrnil proti njim. Komunisti niso imeli prav nobene javne podpore. Kaj šele, da bi imeli podporo velike večine prebivalstva. Če beremo pričevanja iz tistega časa, so ljudje partizane sovražili vsaj toliko kot Nemce in Italijane, če ne še bolj. Šlo je za tajne krožke, skrite skupine in bande v gozdovih. Oblast pa so lahko prevzeli zgolj zato, ker so po vojni ostali edina oborožena skupina. Zakonu puške ni smel ugovarjati nihče.

“V Sloveniji je potekal proces izgradnje ljudske oblasti, ki je narodno osvobodilnemu gibanju zagotavljal legitimnost in ob tem tudi legalnost, od Odloka o zaščiti slovenskega naroda 16. septembra 1941 preko ustanavljanja krajevnih odborov NOB in Kočevskega zbora-parlamenta sui generis ter drugega zasedanja Avnoja 1943, zasedanja Slovenskega narodno osvobodilnega odbora februarja 1944 do sporazuma Tito Šubašić, prvega zasedanja slovenske vlade 5. maja 1945 in ustave 1946,” naprej drdrajo borci.

Nekaj besed o legitimnosti
Tista zborovanja, ki so jih komunisti prirejali bolj sami zase, kot za koga drugega (AVNOJ 1 in 2 itd.) niso imela nikakršne legitimnosti. Sprejeti sklepi prav tako ne. Veljavo jim je dal šele sporazum Tito – Šubašić, ko je legitimna vlada v izgnanstvu priznala vsebino nekaterih členpv AVNOJ-a. Najbolj absurdno pa je zatrjevanje, da je bila 5. maja 1945 ustanovljena prva slovenska vlada. Takšnega zgodovinskega absurda pa še ne. Prvič: Prva slovenska vlada je zaprisegla 16. maja 1990. Če pa bi hoteli posvojiti logiko borcev, da je slovenska tudi vlada znotraj druge države, pa je prva slovenska vlada nastala 31. oktobra 1918 (vodil jo je vitez Josip Pogačnik). Druga je nastala 4. maja 1945 – to so razglasile stranke SLS, liberalci in socialdemokrati. Tako, da je “prva slovenska vlada”, ki jo kot bučke prodajajo borci, v resnici samo “prva nelegitimna komunistična vlada”. To pa je največ, kar lahko rečemo, če smo zelo radodarni.

Zanikajo tudi obstoj državljanske vojne. Beremo lahko: “Tu med vojno ni potekala nikakršna državljanska vojna. Strani v spopadu so bile jasno opredeljene. Na eni strani so bile okupacijske sile osi in sile domačih kolaborantov, ki so bile pod tujim poveljstvom, od okupatorjev oborožene in oskrbovane – na drugi sile narodno osvobodilnega gibanja, ki so bile od vsega začetka sestavni del zavezniških, protifašističnih sil; te so že konec 1941 z ljudsko vstajo v Poljanski in Selški dolini ter z dražgoško bitko začele na sebe vezati znatne nemške policijske in vojaške sile.” Poenostavljeno za ljudi, ki so možgane pustili v Jugoslaviji. Resnica pa je, da so slovenski komunisti podpirali naciste. Dokler sta bila Hitler in Stalin prijatelja, naj bi se borili proti imperializmu, proti zahodnim silam, proti buržoaziji, proti kralju. Šele, ko sta se Adolf in Josif ‘skregala’, so se komunisti preoblekli v borce za narod. Borce proti nacizmu in fašizmu. In to jih še danes boli. Tako zelo, da tega ne bodo nikoli priznali, pa čeprav so to potrdili vidni člani stare partije, ki so jih nato odstranili iz javnega življenja. 

Tudi domobranstvo in belogardizem nista tako črnobela kot jih želijo prikazati borci. Morda vam ni znano, a vaške straže so nastale zaradi nasilja partizanov, ne zaradi okupatorja. Ljudje se niso imeli s čim braniti pred rdečimi banditi, ki so ropali njihove domove, jim pobijali sorodnike in jim posiljevali hčerke. Šli so torej do okupatorja po pomoč. In v tem grmu tiči zajec. Zgodovina ni enobarven pojav. Motivacija, vzroki, okoliščine. Vse prispeva k sliki neobremenjenega zgodovinopisja. Dejstvo ostaja, da so ‘ta beli’ sodelovali z Nemci in z Italijani, a dejstvo je tudi, da komunisti niso osvobajali naroda izpod okupatorja, temveč so gradili nasilno in zločinsko revolucionarno tvorbo, ki je na koncu, kot edina oborožena sila na tem območju, prevzela absolutno oblast. Dejstvo ostaja, da so podpirali nacizem. Dejstvo obstaja, da so ropali domove, posiljevali in brutalno pobijali ljudi. Komunisti niso dali oblasti ljudstvu, ljudstvu so ukradli oblast.

Komunisti niso izvajali pobojev – šala ali demenca?
“Komunistična partija Slovenije je bila nesporno vodilna politična sila NOG, vendar med NOB v Sloveniji razen graditve novih organov oblasti, kar pomeni dejansko zanikanje poslušnosti kralju in ‘londonski vladi’, ni izvajala nobenih drugih revolucionarnih ukrepov. Posamični primeri sektaštva, vojvodstva in neutemeljenega nasilništva, ki jih revizionisti zdaj zlorabljajo za vsakršno politično in moralno diskvalifikacijo in celo kriminalizacijo NOB, so bili predmet ostrih ukrepov vodstva zoper nosilce pojavov,” pišejo borci.

Kar nekam veliko je bilo teh sektašev in vojvodstva. Praktično vsi. Zanimivo je dejstvo, da je zaradi komunizma v Sloveniji umrlo več ljudi, kot zaradi nacizma in fašizma skupaj. Borci, ki jih očitno močno načenja čas, pišejo o tem, da niso izvajali nobenih revolucionarnih ukrepov. Seveda dejstvo, da vodje ZZB NOB nikoli niso niti videli vojne, materialne dokaze pa zavračajo, pove veliko o njihovi kredibilnosti. Prodajajo nam pravljice za lahko noč, ki jim žal še vedno veliko ljudi verjame. Lažje je častiti heroje, kot pa si priznati, da smo v svoji zgodovini imeli bratomorno zločinsko ideologijo, ki je vladala naši deželi pol stoletja, njeni ostanki pa še danes

“Svet ZZB meni, da je bilo vse to treba povedati v informacijo mlajšim rodovom, ki jih z vztrajnim ponarejanjem zgodovinskih dejstev zavajajo v zmoto – med drugim prav zdaj tudi s postavljanjem spomenika, ki bo simbolično izenačeval borce za svobodo in tiste, ki so se udinjali nacifašističnim okupatorjem,” zaključijo borci. ZZB NOB očitno ni dovolj, da so narodu prali glave 70 let. Zdaj bi radi z lažmi zastrupljali še mlajše generacije. Ljudje morajo dojeti, da je to, kar pridigajo borci vera, religija. Oni sveto verjamejo, da je potvorjena zgodovina resnica. Verujejo v kult partizanstva in Jugoslavije. Verujejo, da bi morali z lažjo obremenjevati nove in nove rodove tega utrujenega naroda. Resnica je dano dejstvo in čas je, da se jo zapiše tudi v zgodovinske knjige. Bog ne daj, da bi izenačevali zločince in klavce z vpoklicanimi v Wermacht ali pa s kmeti, ki so se oborožili za obrambo pred komunisti. Tu se z borci strinjam. Na istem spomeniku ne morejo in ne smejo biti skupaj zapisane žrtve in rablji. Žrtve, ki nikoli niso bile deležne dostojne smrti in pokopa in rablji, ki za svoja nečloveška dejanja niso nikoli odgovarjali.

Aleksander Rant