Propaganda z “belo gardo” spada med najbolj podle laži, ki jih pozna politična zgodovina (3. del)

Foto: YouTube

Osvobodilna fronta je začela pobijati Slovence, ker je potrebovala, “izdajalce” za svojo propagando in pa, ker se je pod geslom, da hoče uničiti izdajalce, želela otresti najprej vseh tistih ljudi, ki bi mogli s svojim vplivom pri ljudstvu njeno delo ovirati ali bi bili sposobni organizirati odpor proti komunističnim revolucionarnim načrtom. Ko tudi to ni pomagalo in ni ljudstva mogla prepričati o pravilnosti svojega programa ter ga pridobiti zanj, je želela njegov tihi, a žilavi odpor in nezaupljivost omajati s propagando o tako imenovani “beli gardi”.

Propaganda z “belo gardo” spada med najbolj podle laži, ki jih pozna politična zgodovina poudarja Ivo Žajdela, slovenski zgodovinar in publicist. Davno poprej, preden je sploh kdo med Slovenci mislil na samoobrambo pred komunističnimi tolpami, je Osvobodilna fronta začela gonjo proti “beli gardi”. “Bela garda” je bila umetno ustvarjena pošast, ki jo je Osvobodilna fronta potrebovala kot propagandno opravičilo za začetek svojega krvavega boja proti vsemu slovenskemu narodu. Da vodstvo Osvobodilne fronte k “beli gardi” prišteva ves slovenski narod, ki komunizma ne mara, priča še bolj zgovorno razprava, ki se je na omenjeni konferenci začela glede tega, kdo je kriv “bele garde” med Slovenci. Član Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije “Djuro” je docela odkrito povedal, da je “”bela garda” napaka vseh Slovencev. Če bomo (proti njej, op. pis.) nastopali tako ostro (kakor so zahtevali drugi govorniki, op. pis.), se bo zgodilo, da bomo morali postreliti cele vasi …”

Med komunisti je vladala neverjetna podivjanost. Slak Janez iz Dobrniča, ki je žrtve trpinčil, je sam dejal: “Tri strele sem dal hudiču, pa še ni hotel poginiti, tako da sem ga moral pobiti s krampom.” Po statistiki, ki jo je pisalo vrhovno poveljstvo “narodno-osvobodilne vojske”, je bilo umorjenih nad 3.000 civilnih oseb samo pri likvidacijah spomladi in poleti 1942.

Foto: YouTube

Tarča so bili tudi nezanesljivi v vojski sami
Hkrati so pobijali tudi vse nezanesljive ljudi v “narodno-osvobodilni vojski” sami. Za vse likvidacije v vojski sta bila odgovorna komandant in politični komisar edinice. Že bataljonski polit komisar je smel likvidirati rdečega vojaka na svojo pest. Zlasti v začetku je bilo v tem oziru silno strogo. Za vsako malenkost so vojaka likvidirali, bodisi da je bila njegova krivda vojaškega, disciplinskega ali političnega značaja. Vzroki za likvidacijo so bili: posest denarja (zadostovalo je nekaj lir) če si imel več ko 20 cigaret (oddati bi jih moral v “kolektiv”), majhna pijanost, če je vojak na straži zaspal, če je tudi samo besedico rekel čez komando, če se je obotavljal iti na patrolo, če je na begu izgubil orožje.

Največ so jih likvidirali zaradi tega, ker si je kdo pridržal kakšno malenkost ko so opravljali po vaseh rekvizicije. Vsakdo bi namreč moral vse oddati Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte. Tam so se zbirali celi kupi dragocenosti, zlasti zlatnine, ki so jo nosili v Ljubljano pretapljati v zlate palice in nakit za priležnice članov Izvršnega odbora. Tako je bilo npr. opaziti, da je priležnica Josipa Vidmarja, predsednika Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, prej revna ko miš, na lepem začela hoditi vsa pozlačena. Politični razlogi za likvidacijo so bili: govorjenje o nekdanjem kralju Petru, o Mihajloviču, o Jugoslaviji, o Angležih, proti komunizmu, če se je kdo pogovarjal z ljudmi o čem drugem kot o Osvobodilni fronti in komunizmu, če ni hotel peti internacionale itd. (Vsako jutro so namreč morali za “jutranjo molitev” peti internacionalo.)

Krvoločnost pomembno pripomogla pri napredovanju
Med prve primere likvidacije med komunisti samimi spada primer komunista Dušana iz “Štajerskega odreda”. Pregrešil se je nad vojaško disciplino s tem, da je prepozno prišel na določeno mesto in je medtem edinica že odšla. Zamudil je zaradi tega, ker ni mogel pravočasno opraviti naročenega mu dela (iskanje neke strojnice). Zaslišala sta ga bataljonski komisar Ahac in Boris Nikič, njegov namestnik. Ker je Nikič želel napredovati, se mu je zdaj za to nudila prilika. Za napredovanje je veljalo načelo, da čim bolj si divji in krvoločen in s tem vdan partiji, tem laže in tem hitreje napreduješ. Zato sta Boris Nikič in Ahac obtožila komunista Dušana hudega vojaškega prekrška in ga obsodila na smrt. Nikič je zaradi tega napredoval za bataljonskega polit komisarja.

V “osvobodilno vojsko” sta prišla neki častnik iz Niša s komunističnim imenom “Svetozar” ter absolvent Srednje tehnične šole Simo. Po kratkem bivanju med komunističnimi tolpami so oba začeli dolžiti, da sta Mihajlovićeva vohuna. Častnika so privezali na bukev, zakurili pod njim ter ga začeli živega peči. Od njega so izsiljevali najrazličnejše odgovore in priznanja. Pekli so ga ves dan do noči, tako da mu je ves spodnji del telesa že odpadel. V strašnih mukah je častnik ponudil stražarju in mučiteljem krasno zapestno uro, da bi ga pustila. Mučila sta ga komunist Pacek in Jože Sokol. Proti večeru je častnik že čisto onemogel, šele potem so ga ustrelili v glavo.

Foto: YouTube

Kritične ure izrabljali za iskanje godrnjačev
S temi likvidacijami so hoteli doseči, da bi vsako najmanjše godrnjanje in nezadovoljstvo, ki se je v začetku še kazalo zato, ker je bilo med “vojsko” mnogi ljudi, ki niso bili komunistično in partijsko usmerjeni, v kali zatrli. Te godrnjače so dobili tako, da so večkrat sklicali zbor k tako imenovanim “kritičnim uram”, kjer je lahko vsakdo povedal, kaj mu ni všeč in kaj bi se po njegovem moralo zboljšati. Na teh “kritičnih urah” so nekateri odkritosrčno povedali, kaj naj se popravi in s čim niso zadovoljni. Tako so komunisti odkrili godrnjače in jih potem pobili.

H. M.