Sodelovanje policije in sodstva – po slovensko: Kdo zbira dokaze? Kdo v resnici sodi?

(Foto: STA/iStock)

Posvet tožilcev, policistov, sodnikov ter drugih strokovnih delavcev je na prvi pogled zelo spodbuden, a ob dejstvu, da se besede in dejanja mnogokrat razlikujejo tako kot zakon na papirju in zakon v praksi, se situacija bistveno spremeni.

Glede na število posvetov gre za tradicionalnega, a gre kljub temu za nenavadno zgodbo, da policija in sodstvo sedita za isto mizo. V Sloveniji je namreč linija med tistim, ki odloča, in tistim, ki zbira dokaze, dostikrat zamegljena. Kakšno pa vi menite, da je sodelovanje policije in sodstva oz. kakšno bi moralo biti? Kdo v Sloveniji zbira dokaze in kdo v resnici sodi? Potrebujemo spremembe? Kdaj jih bomo dočakali?

V Kongresni dvorani na Brdu pri Kranju poteka dvodnevni 16. strokovni posvet z naslovom V imenu otroka. Osrednje teme bodo povezane z varstvom in zaščito otrok. Posvet pripravljata Društvo državnih tožilcev Slovenije in Generalna policijska uprava v sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju.

Posveta se vsako leto udeleži vedno več tožilcev, policistov in sodnikov ter drugih strokovnih delavcev, letos okoli 250. Otvoritve posveta so se udeležili številni vidni predstavniki slovenske družbenopolitične sfere, ki so izrekli premnogo “lepih” besed: Mirjam Kline, predsednica Društva državnih tožilcev, generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, generalni direktor policije Marjan Fank, državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic in varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

Generalni državni tožilec (v odhajanju) Zvonko Fišer je priznal, da je “na papirju vse jasno, težje je sodelovanje v praksi. Včasih ni jasno, katere strokovnjake sploh potrebujemo, težko je preseči svojo stroko in vključiti druge, pojavljajo se konceptualne razlike”. V Sloveniji namreč mnogokrat prihaja do napak, naključnih ali namernih, stvari se zapletejo, postopki trajajo, na koncu pa najbolj trpijo vsi v proces vključeni za katere se po letih ali desetletjih kalvarije izkaže, da so nedolžni.

Če bi vsak opravljal svoje delo pošteno in strokovno …
Vse lepo in prav, da se stroka izobražuje in pogovarja o problemih, ki pestijo slovensko sodstvo in policijo. Vprašanje, kako prav in v skladu z zakonom pa je, ko sodstvo, ki velja za popolnoma neodvisno in t. i. tretjo vejo oblasti, ne opravlja zgolj naloge odločevalca – sodnika, temveč celo nekoga, ki tako ali drugače, posredno ali neposredno sodeluje pri iskanju oz. pridobivanju dokazov.

Od afere do afere
Slovenski pravosodni sistem potrebuje korenite spremembe. To ni nobena skrivnost. Potrebuje reformo, ki bo kaznovala tiste, ki kršijo človekove pravice, in preprečila, da se sploh lahko zgodijo procesi brez dokazov (afera Patria), da se dokazi “čudežno” izgubijo (afera Magajna) ali pa da se o določenih zgodbah zaradi vpletenosti t. i. pravorazrednih enostavno ne sme govoriti. Še več, kaznovani oz. v postopku so tisti, ki so javnosti naznanili razsežnost zgodbe (afera bulmastifi oz. afera Baričevič).

Čas je za spremembe, čas je za dejanja in ne le lepe besede. Spremembe pa se dosega na volitvah, zato si velja v svojo zavest močno vtisniti dejstvo, da novi obrazi niso dovolj, da obljube hitro zbledijo in da je za odpravo napak potrebno veliko več kot opravičilo, ki ga slovensko sodstvo tudi po letih agonije ni sposobno izreči, kaj šele kako drugače popraviti vse krivice, ki jih je v času obstoja samostojne Slovenije marsikomu povzročilo.

J. F.