Tako brutalno se je Tito od Stalina učil ovajati in ubijati svoje prijatelje

Mnogi Slovenci imajo Tita še vedno za junaka, čeprav zgodovinski in arheološki viri pričajo o njegovih zločinih, ki jih je zagrešil v času svoje diktature. V zadnjih letih pa na dan prihajajo tudi skrivni podatki iz moskovskih arhivov, ki navajajo, da se je kot krvnik proslavil že pred vojno v Moskvi.  

Dokumenti iz ruskega državnega arhiva o predvojnem življenju Josipa Broza Tita so bili do nedavnega širši slovenski javnosti nepoznani, že pred nekaj leti pa jih je združil v knjižno delo TITOVA SKRIVNOSTNA LETA V MOSKVI 1935–1940 avtor Silvin Eiletz. Ta dokumentacija je izrednega pomena, zato ker razkriva, da je Tito v Moskvi postal pravi ubijalski stroj, torej še pred svetovno vojno tragedijo. Tedanja sovjetska prestolnica je sicer slovela kot šola za mnoge jugoslovanske komuniste, kjer so se učili največjih podlosti za vzpostavitev revolucije in krvav prevzem oblasti. Ob tem je vredno omeniti, da je NKVD pomagala “okronati” poznejšega vrhovnega krvnika jugoslovanskih narodov.

Titova “režimska dresura” v Moskvi 
Po znanih dokumentih je Josip Broz februarja 1935 v Moskvi postal referent na sekretariatu za Balkan v Kominterni (komunistična internacionala). Tedaj je tudi doživel svojo “hevreko” – kako se samoustoličiti na jugoslovanskem prestolu. Kot sredstvo si je izbral NKVD, torej sovjetsko tajno policijo. V sklopu svojih tovrstnih prizadevanj se je večkrat srečal z nekaterimi vidnimi predstavniki omenjene organizacije ter jih je informiral predvsem o karakteristikah svojih jugoslovanskih režimskih tovarišev. Tako so se obenem izpolnile tudi njegove želje, o katerih so sanjali mnogi jugoslovanski komunisti – služiti Sovjetski zvezi.

Tito je bil izdajalec že od samega začetka 
Vir navaja, da je poznejši diktator izdajal svoje partijske kolege, in sicer tako, da je Sovjetom podajal negativno mnenje o njih, po čemer so sledile številne aretacije in uboji. Nekateri drugi viri sicer navajajo, da so bile negativne karakteristike pravzaprav izsiljene s sovjetske strani z namenom doseganja boljševiške discipline, pred katero je vodstvo KPJ klonilo, vendar pa je Tito nekoč sam pomenljivo zapisal: “Če je potrebno, da predam karakteristiko še o kom drugem, katerega tukaj nisem omenil, prosim, da se me spomni.” Te besede razblinijo vsakršen dvom, ali je šlo za prisilo ali pa predvsem za prostovoljno izbiro. Tako gre sklepati, da v pisanje teh karakteristik ni bil prisiljen, temveč se je pri Stalinovi tajni policiji udinjal kot “volonter”.

Foto: Twitter/Alejandro Cafuen

Foto: Twitter/Alejandro Cafuen

Tito in Kardelj vedela za večino zaprtih Jugoslovanov
Oba omenjena poznejša prominentna komunistična povzpetnika sta precej dobro poznala Jugoslovane, zaprte v sovjetskih ječah, za kar sta sovjetsko oblast celo hvalila, saj so bili zanju ti politični zaporniki precej neugodni – imenovala sta jih “frakcionaši”. Tako sta “svojo partijo” že v Moskvi očistila “režimsko oporečnih”, saj naj bi  “škodljivo delovali in zavirali razvoj in boljševizacijo KPJ”. Tito se je tako tudi znebil vidnejših članov tedanje domače komunistične partije, vključno z vodjo Milanom Gorkićem, ki mu je sploh omogočil bivanje v Moskvi. Tito pa je na dobroto odgovoril s klevetami, da naj bi bil Gorkić škodljivec in sovražnik.

Tito – samooklicani vodja KPJ v boju za svojo ideološko brezmadežnost 
Znano je, da je v Parizu tedaj obstajala konkurenčna partija, ki pa za glavno mesto v KPJ ni podpirala Tita, marveč Petka Miletića, zato je pomoč znova poiskal pri NKVD. Tito je želel biti viden kot nekdo, ki rešuje partijo pred propadom, razpolaga s kadri, daje direktive, in da je pri tem delovanju povsem suveren, kot bi imel že tedaj največjo avtoriteto. Vendar pa ni imel nobenega mandata s strani Kominterne, marveč si je sam prisvojil avtoriteto in se oklical za začasnega voditelja KPJ, a so ga v Moskvi kaj hitro opozorili na to, da je tudi on navaden “frakcionaš” in da ga ne vidijo kot osrednjega voditelja KPJ. Tito je bil zaradi tega zelo osramočen.

Poskrbel je za likvidacijo svojega prijatelja 
Leta 1937 je znova poročal NKVD o še enem nekdanjem partijskem kolegu:  “Kljub temu, da mi je Mavrak septembra 1925 brezplačno odstopil svoje skromno stanovanje, ko sem bil v Zagrebu z ženo in z otrokom brez dela in brez stanovanja, nisem imel zaupanja vanj in nisem bil uverjen, da on ne bo škodoval partiji. … Spoznal sem, da je njegov bližnji prijatelj … ki se nahaja v Zagrebu, trockist. Sedaj smatram, da tudi Mavrak ni daleč od tega.” Mavrak je bil posledično aretiran in obsojen na smrt – po montiranem procesu.

Še dva razvpita primera likvidacije 
Đuro Cvijić-Krešić je postal še ena žrtev Titove izdaje. Njega je poznejši jugoslovanski diktator očrnil z besedami: “Krešić je bivši član CK in sekretar partije. Je eden od voditeljev leve frakcije … Ni se še poboljšal. Sam ima močno ambicijo in misli, da je samo on sposoben voditi partijo. Nima stabilnosti in se ne more ločiti od buržujskih napak. Mislim, da je še ohranil svoje frakcijske poglede.” Tudi njega so oblasti v Moskvi aretirale in usmrtile. Smrt si je “zaslužil” kot domnevni pristaš trockizma. Grgur Vujović je bil prav tako še ena Titova žrtev. Tudi o njem Broz ni imel najlepšega mnenja, saj je zapisal, da je naletel na “negativne črte v njegovem značaju“. Posledično Vujović ni ubežal aretaciji in smrti.

Stalin pohvalil svojega “pridnega šolarčka”: “Tito je junak, vse je pobil!”
O Ivanu Gržetiću-Flajšerju pa je Tito z ruskim imenom Valter znal povedati:  “Ni mi pa ugajalo, da je rad pil. V partijskem delovanju je bil prej in je tudi sedaj lenuh … On se je tudi uprl boju proti frakcijam. Leta 1934 sem ga srečal na Dunaju in je name napravil slab vtis. Moram pa priznati, da takrat v njem še nisem videl sovražnika, temveč pokvarjenega človeka, ki se lahko poboljša …” Na podoben način je Tito izdal na desetine in stotine tedanjih jugoslovanskih komunistov, ki so se zadrževali v Moskvi. Stalinu je seveda takšno početje ugajalo. Znano, je da je poljsko partijo rad kritiziral zaradi popustljivosti do nasprotnikov, medtem ko je Tita pohvalil: “Tito je junak (rusko: “molodјес”), vse je pobil!”

Foto: iStock.

Titov politični mentor Stalin (Foto: iStock)

“Politična giljotina” nad Titovo glavo 
Vendar pa se je tudi Tito med letoma 1938 in 1939 znašel v smrtni nevarnosti. Zaradi obtožb, ki so mu pretile, bi lahko bil obsojen na smrt. Vzrok je bil prevod neke pomembne Stalinove knjige v srbohrvaščino, ki naj bi bil v enem odseku preveč trockistično obarvan, zato je bil Tito obsojen za trockista, kar je bilo v obdobju stalinizma najhujši zločin, vendar se mu je uspelo rešiti. Ob tem se pojavlja vprašanje, kako je njemu to uspelo, njegovim tovarišem, ki jih je izdajal, pa ne. Odgovor se glasi: rešile so ga zgolj njegove tesne vezi z NKVD. Tudi sam Broz je to obdobje svojega življenja imenoval za  “najtežje čase v svojem življenju”. Pozneje naj bi bil obsojen tudi prijateljevanja z neko Nemko, sicer komunistko, ki je bila obtožena sodelovanja z Gestapom, vendar se je Brozu spet uspelo izvleči iz nastale zagate.

Broz dobil mandat NKVD
V dvoboju s Petkom Miletićem za mesto generalnega sekretarja KPJ je postal favorit Broz, od NKVD pa je celo dobil mandat, da ustvari CK KPJ na domačih tleh ter “očisti” partijo vseh frakcijskih struj. Titov partijski kolega Đilas se je strinjal z navedbami, da je Tita na oblast postavil prav NKVD:  “Kominterna, odnosno sovjetska tajna služba, je postavila Tita na vrh partije.”

Krvnik se je “beatificiral” kar sam 
Znano je, da je Tito vse svoje izdaje po Stalinovi smrti zvalil na pleča pokojnega sovjetskega diktatorja in celo izjavil, da je  “zaradi te Stalinove politike naša partija izgubila velik del svojih kadrov v času velikih Stalinovih čistk v Sovjetski zvezi. Naša dolžnost je, da se spomnimo teh tovarišev in da se jim oddolžimo kljub nekaterim napakam, ki so jih napravili pri partijskem delu, ker so doživeli strašno obsodbo, najtežjo, ki more zadeti kakega revolucionarja, usodo izdajalca ideje, za katero so se borili in kateri so posvetili svoje življenje.” Tito in njegovi pa niso storili ničesar za krivično obsojene in umorjene, jih je pa nekaj posmrtno rehabilitirala Sovjetska zveza sama.

Stara zgodba se ponavlja ali kako je opravil s tekmeci na domačih tleh
“Taborišče Goli otok je nastalo na predlog slovenskega partijskega veljaka Edvarda Kardelja po obračunu Josipa Broza Tita z dejanskimi ali namišljenimi simpatizerji Sovjetske zveze in Stalina. V letih od 1949 do 1958 je bilo na otoku zaprtih do 60.000 zapornikov, čeprav je uradna številka s poimenskim seznamom le 17.000. Na Golem otoku je dokumentirano umrlo okrog 400 taboriščnikov, vendar je dejansko število verjetno nekajkrat višje. Med zaporniki, t. i. informbirojevci, je bilo veliko visokih politikov, predvojnih komunistov, španskih borcev, partizanov in intelektualcev,” navaja tinomamic.blogspot. 
foto: STA

Titove čistke so bile najbolj brutalne ob koncu 2. svetovne vojne. Samo v sloveniji je za seboj pustil 600 množičnih grobišč. (foto: STA)

Nekateri Slovenci se zločincu še vedno klanjajo
Znano je, da na Slovenskem še dandanes pokojni jugoslovanski diktator in krvolok uživa velik ugled dela slovenske družbe. O tem pričajo že njegove upodobitve, ki jih posameznik lahko opazi v “oštarijah” in na drugih javnih krajih. V prodaji so tudi letošnji koledarji s titoističnimi motivi, mnogokrat v črno-beli tehniki. Tudi pogovori z mnogimi ljudmi še vedno nakazujejo na to, da slovenska družba še vedno ni ozdravljena epidemije po imenu “titofilija”. Obenem se na stran odriva tako medvojne kot tudi povojne poboje in zločine, zagrešene na Golem otoku ter v drugih režimskih taboriščih. Ob tem se pojavlja vprašanje, kdaj se bo del slovenske družbe pripravljen soočiti z resnico in odpovedati raznim režimskim pravljicam.

Foto: epa

Foto: epa

Domen Mezeg