Hitlerjeva usodna napaka ali kako majhen otok spremeni morebitnega zmagovalca v poraženca

Foto: EPA

Konec druge svetovne vojne bi bil lahko popolnoma drugačen. Nacistični voditelj je imel v svojem načrtu, da napade majhen otok v Angliji, imenovan Isle of Wight. Ko bi zavzel ta otok, bi ga lahko koristil kot odskočno desko za bombardiranje Velike Britanije.

Avtor te teorije je vojaški zgodovinar dr. Robert Forczyk, ki trdi, da se je potek druge svetovne vojne za vedno spremenil po tem, ko je Hitler govoril s svojimi glavnimi akterji, nemškimi vojaškimi poveljniki. Analiza nemških vojaških evidenc je razkrila, da je Hitler prvi predlagal načrt, ki bi jim, če bi uspel, zagotovil kar najboljše pogoje za postavitev izstrelitvene ploščadi, s katere bi lahko bombardirali Veliko Britanijo.

Forczyk meni, da bi si Britanci močno prizadevali, da ubranijo otok, v kolikor pa bi ga Hitlerju uspelo okupirati, je malo verjetno, da bi Britanci imeli dovolj razpoložljivih sredstev, da si ga vzamejo nazaj.

Vodljivi Hitler ali kako je poslušal napačne ljudi
Če bi Nemci osvojili Isle of Wight, bi to pomenilo resno ogrožanje za Veliko Britanijo. Hitler bi bil s svojimi četami tako le slabih 6 kilometrov in pol od britanskega otoka, imel pa bi tudi dostop do pomembnih civilnih letališč, kar bi dalo še večjo možnost za uspeh nemškega načrta za vdor na celino, znanega kot operacija Morski lev. A ko je Hitler svoj mogočni načrt za vdor na celino prek otoka Wight delil s svojimi vojaškimi poveljniki, ki so se bali mogočnih britanskih podmornic in precenjenega števila britanskih vojakov, so le-ti Führerja pregovorili. Hitler je svojo odločitev, ker jih je poslušal, močno obžaloval, piše Daily Mail.

Bilo bi uspešno taktično presenečenje, ki Hitlerju ni dalo spati
Kljub temu da so Hitlerja njegovi vojaški poveljniki pregovorili, naj raje opusti misel za napad na Isle of Wight, pa Hitler ni popolnoma izključil te možnosti. Predvsem je na to pomislil po tem, ko se ni mogel odločati, da začnejo njegove zračne vojaške sile Luftwaffe napad na Veliko Britanijo oziroma na britanski RAF. V knjigi z naslovom We March Against England dr. Forczyk trdi, da bi bilo zavzetje Isle of Wight uspešno “taktično presenečenje”.

Z zavzetjem bi Hitler rešil tudi probleme svojih lovskih letal
Dr. Forczyk je v svoji knjigi zapisal: “Ker je Isle of Wight ločen od kopnega z morsko ožino Solent, je bilo tveganje močnih britanskih protinapadov majhno. Tudi če bi se na otok podale relativno skromne nemške sile, recimo dva sektorja, bi se lahko vkrcali v francoskem mestu Cherbourg in ob izkrcanju na Isle of Wight izvedli udar. Vsekakor ima ta otok mnoge prednosti, ki bi povečale možnosti za zmago v operaciji Morski lev. Kot prvič, nemška artilerija bi se lahko razporedila po severni strani otoka in tako prisilila britansko kraljevo mornarico, da svoje rušilne sile umakne iz pomorske baze v Portsmouthu. Po drugi strani pa bi zavzetje otoka zagotavljalo Luftwaffu štiri bližnja civilna letališča, ki bi bila mnogo bližje kot angleška, da bi tam v primeru okvar pristala nemška lovska letala Bf 109.”

Hitler je zavzetje otoka Wight predlagal osebno. Dr. Forczyk je to odkril v Führerjevi direktivi št. 16: “Kasneje je dejal, da je bila napaka, ker se je pustil pregovoriti svoji mornarici, naj opusti ta načrt.”

Dr. Forczyk predvideva, da bi Nemci na otok Wight v dveh dneh lahko pripeljali okrog 4000 vojakov in je zelo verjetno, da njihova odstranitev ne bi bila prednostna naloga za Britance. Vojaški zgodovinar pravi: “Če bi operacija spodletela, bi bila opisana zgolj kot napad, ne pa invazija. Če pa bi glavni udar uspel, pa bi bil deležen tako propagande kot tudi taktične vrednosti za nadaljevanje boja proti Veliki Britaniji leta 1941.”

Britanci so bili praktično brez moči
Z dr. Forczykom se strinja generalmajor Alan Brooke: “V vsakem primeru prevladujoči vojaški dejavniki kažejo, da so imeli Nemci sposobnost, da izkoristijo vsaj vzhodno polovico otoka Wight leta 1940. Po zbranih podatkih je bilo zelo malo verjetno, da bi Britanci lahko to kakorkoli preprečili.”

Hitler je imel zaveznike, Churchill pa begunce
V zgodovinskih knjigah prevladuje dejstvo, potrdil ga je tudi Winston Churchill, da operacija Morski lev ni bila nikoli izvedena zgolj zato, ker Luftwaffu ni uspelo pridobiti zračne nadvlade nad RAF, Kraljevim vojnim letalstvom, v bitki za Britanijo. Vendar na tej točki dr. Forczyk postavlja vprašanje, ali je bil to res konec načrta. Trdi, da bi nacisti svoj napad sprožili lahko kasneje, ko so bili Britanci prepričani, da je nemških groženj konec. “Ko je bilo septembra 1940 vse povedano in storjeno, se je Hitler odločil, kaj bo naslednji korak, ne Churchill. Hitler je imel zaveznike, Churchill pa begunce. Brez močnih zaveznikov ali večjih ofenzivnih zmogljivosti Velika Britanija enostavno ni imela potenciala, da doseže svoje vojne cilje sama. Hitler je imel več sredstev, s katerimi bi lahko poskušal prisiliti Veliko Britanijo v pogajanja o miru. Kljub impresivni obrambi RAF zračnega prostora v Veliki Britaniji je imel Hitler vedno strateško pobudo za leto 1941 in ne Churchill,” še zaključi  dr. Forczyk.

M. S.