Pred 160 leti je na današnji dan umrl “vitez subjektivnosti”, danski filozof in eksistencialist Søren Kierkegaard. Zanj je bila vera stvar posameznika, ki izbere pot vere. Vera v Boga je po njegovo stvar “strasti”, prava resnica pa samo tista, ki vzgaja in pripomore k izboljšanju človeka.
Eden največjih mislecev 19. stoletja je bil prepričan, da verovati pomeni biti. Njegove analize načinov človekove eksistence so odločilno vplivale na filozofijo ekstistence 20. stoletja. Kierkegaardovo ključno vprašanje je: kako jaz kot bivajoč subjekt stopam v odnos do Boga?
Odločilno je verovati
Odločilno je torej – verovati ali ne? Ne verovati je greh, je vztrajanje v obupu. Kierkegaard si zastavi nalogo, da človek kot individualna SAMOST realizira “univerzalno” človekovega bivanja. Resnično bivajoč človek je popolnoma individualen človek brez sebi enakega in hkrati univerzalni človek s tem, ko je “Božji otrok”.
Preseči hedonizem don Juana
Kierkegaard govori o treh stadijih eksistence: estetskem, etičnem in religioznem. V prvem je človek pri uresničevanju življenja odvisen od zunanjosti. Uživa v čutnosti in njegov moto je: Uživaj življenje! V drugem, etičnem stadiju v obupu izbere samega sebe; življenje postane resno in kontinuirano. Ker pa spozna, da ne zmore živeti etično idealno, ga zmožnost spoznanja krivde vodi v religiozni stadij.
Človek, ki samega sebe prizna kot grešnika, doume, da se v krščanskem smislu ne more sam osvoboditi greha, ker lahko samo Bog postavi pogoje resnice. Tako človek šele v veri brez pridržkov utemeljuje samega sebe v Bogu.
Kierkegaard je sicer odraščal v protestantskem okolju rojstnega Københavna in tam študiral filozofijo ter teologijo. Po očetu je podedoval zapuščino, ki mu je omogočila, da se v življenju ni nikoli odločil za poklic luteranskega duhovnika, temveč se je posvetil filozofiranju in pisanju. Umrl je mlad, pri 42 letih, 11. novembra 1855, v københavski bolnišnici.
Vesna Vilčnik