Poljska niti z Nemčijo niti z Rusijo nikdar ni bila v tesnih prijateljskih odnosih, saj sta slednji preprečili medsebojna trenja, ki so prerasla v številne vojne, češnjo na vrh torte pa je predstavljalo razkosanje poljskega ozemlja med nekdanjima totalitarnima imperijema Sovjetsko zvezo in Nemčijo leta 1939.
Odnosi z Rusijo v zgodovini Poljske igrajo tako pomembno vlogo, da so ji v Vroclavu posvetili posebno pozornost s postavitvijo muzeja Panorama Racławicka, ki je sicer najprej stal v Lvovu in katerega pročelje ima okroglo obliko, na njegovi notranji strani pa je vzdolž celotne stene razstavljena slovita istoimenska slikarija, ki prikazuje poljsko-rusko vojno s konca 19. stoletja, v kateri se je z zmago proslavil poljski general Tadeusz Kościuszko. Umetnina velja za eno največjih poljskih slikarskih stvaritev, kar pa ne preseneča, saj je tovrstna vojna motivika globoko zaznamovala podzavest poljskega naroda in se izrazila tudi skozi poezijo ter književnost. Odnose med omenjenima državama je namreč zaznamovalo kar 17 vojn, okronanih z zadnjo svetovno tragedijo.
Tudi med Nemci in Poljaki ni bilo nikdar strastne ljubezni
Zgodovinski viri prav tako navajajo številne vojne med največjo državo Višegrajske skupine in Nemčijo, začenši s tisto iz 11. stoletja. Tovrstni oboroženi konflikti Poljske s svojo zahodno sosedo pa so v slovansko deželo ob Baltiku prav tako vnesli mnogo nezaupanja in imajo vpliv na poljsko-nemške odnose vse do današnjih dni, čeprav se zdi, da se je le-to z vključitvijo Poljske v EU in drugimi globalizacijskimi procesi ter s še vedno pretečo rusko nevarnostjo, ki poljsko pozornost usmerja proti vzhodu, precej zmanjšalo. S portala wosna5.pl pa je mogoče razbrati, da gre tovrstne spremembe pripisati tudi rastoči potrebi po tesnejšem gospodarskem sodelovanju med obema državama. Zdi se, da se razgreto poljsko ozračje, zaznamovano s sovražnostjo starejših generacij do Nemcev, ki je še zlasti posledica nacistične okupacije, počasi ohlaja in da bodo mlajše generacije lažje izboljšale odnose med narodoma.
Ubogega mladostnika krvoločno raztrgala dva grabežljiva starčka
Po več kot stoletnem obdobju razdelitve med Rusijo, Prusijo in Avstrijo se je Poljakom naposled le nasmehnila sreča ob koncu 1. svetovne vojne, saj so znova dobili svojo državnost, a ta ni dolgo časa ostala nedotaknjena s strani svojih napadalnih sosed. Tako je že leta 1919 doživela Leninov napad, ki je katolištvu predano deželo želel že tedaj spremeniti v svojo rdečo enklavo, vendar mu ta podvig ni uspel. Mnogo več sreče je imela Sovjetska zveza kakšnih dvajset let pozneje, ko sta si tedaj še mlado državo zahrbtno razdelila zloglasna krvoloka nemške in gruzinske krvi, torej Hitler in Stalin.
Pisalo se je leto 1939
Čeprav je za komuniste in naciste znano, da so na dveh različnih ideoloških bregovih, zgodovina kaže drugače, saj razkriva, da gre pravzaprav za dve plati enega in istega kovanca, ob tem pa niso mišljene zgolj metode zastraševanja, dosledno kršenje človekove pravice do svobodnega izražanja, okrutna mučenja, množični pomori, montirani procesi, umetno ustvarjanje razrednih sovražnikov in kar je še takšnega. Ko gre namreč za skupne interese, so tako eni kot tudi drugi pripravljeni tesno sodelovati, kar se je tudi zgodilo leta 1939, ko sta Nemčija in Sovjetska zveza “zadružno” razmesarili Poljsko in si pripojili njene ude.
Pakt Ribbentrop-Molotov
Sovjetsko-nemška delitev je bila pravzaprav posledica že omenjenega pakta, ki je zagotavljal mir med tedanjima diktatorskima državama, lahko zasledimo na portalu history.com. Vzhodni del poljskega ozemlja je pripadel že omenjeni komunistični državi, zahodni del pa tedanji Nemčiji. Slednja je tako dobila najgosteje poseljena območja, kjer je cvetela industrija, medtem ko je Sovjetski zvezi med drugim pripadlo slovito mesto Lvov, danes del Ukrajine. Tako si je Nemčija zagotovila suženjsko delovno silo, Sovjetska zveza pa je svoje državno ozemlje obdala z dodatnim teritorialnim pasom, kar je imelo geostrateški pomen.
Ni ostal kamen na kamnu
Skupaj z invazijo obeh navedenih strani pa je nastopilo tudi vsesplošno opustošenje, saj so bila mesta porušena, mnogi pa so ostali sestradani in brez strehe nad glavo. Število smrtnih žrtev je doseglo kolosalne razsežnosti, mnoge ženske so bile posiljene, duševno prizadeti pomorjeni, strašansko uničenje je doletelo poljsko kulturno dediščino. Premnoge cerkve in spomeniki so bili porušeni, muzeji in knjižnice pa izročene plamenom. Za Nemce sta veliko veselje in potešitev sadističnih strasti predstavljala mučenje in načrtno ubijanje posameznikov, kar so mnogokrat počeli, med najbolj tragična dogajanja tistega časa pa se prišteva še zlasti množično preganjanje poljskih Judov, še navaja portal econc10.bu.edu.
Zgodovinske rane – vir poljskega nezaupanja
Čeprav je od tedanjih dogodkov minilo že več kot 70 let, pa stare rane še vedno niso zaceljene. Med Poljaki do Nemcev vlada globoko nezaupanje, na kar nakazujejo že številne šale na nemški račun. Mnoge izmed njih se nanašajo na lepoto Poljakinj in grdoto nemških žensk. Ena izmed šal na tem področju se glasi: “Kako ločiti nemško žensko od nemške krave?” Odgovor se glasi: “Po uhanih,” navaja portal sadurski.com.
Trenutni odnosi z Nemčijo
So pa na področju nemško-poljskih odnosov opazne precejšnje izboljšave, še zlasti med pripadniki mlajših generacij, ki se krvavih dogodkov zadnje svetovne morije ne spominjajo več. Nekaj napetosti med državama je v zadnjem času dvignilo dejstvo, da Poljska ne želi sprejemati migrantov z Bližnjega vzhoda. Portal fronda.pl med drugim navaja kritiko vidnejšega nemškega politika Martina Schulza. Po njegovem mnenju naj bi nekatere evropske države Nemčiji obrnile hrbet v povezavi z nastalo migrantsko problematiko. Poljski je očital, da je Nemčija v tej situaciji ostala sama, čeprav kot prva od EU letno prejema 17 milijard evrov pomoči, ki vključujejo tudi nemška finančna sredstva.
Putin – Stalinovo utelešenje
Čeprav se Poljska lahko pohvali z določenimi izboljšavami v odnosih z Nemčijo, pa tega ni mogoče trditi v primeru Rusije, saj Rusija s Putinom in njegovimi prav tako v sovjetskem duhu vzgojenimi kolegi predstavlja stalni vir negotovosti, zato so na Poljskem vprašanja o morebitni ponovni ruski invaziji na dnevnem redu. Strah je še dodatno vzpodbudila ukrajinska kriza, saj se je do leta 2014 zdelo, da nasilno spreminjanje meja v Evropi dandanes ni več mogoče, mnogo prahu pa je v zadnjih letih dvignila afera “Smolensk”, ko je v letalski nesreči preminil velik del poljske politične elite in se dopušča možnost vpletenosti ruskih tajnih služb. Prav tako odnose med državama krhajo zadnje velike ruske vojaške vaje v bližini baltskih držav in na Krimu. Rusko rožljanje z orožjem je namreč vse glasnejše. V zadnjem času se govori tudi o ruski gospodarski blokadi Evrope, torej tudi Poljske, ki na ruski trg med drugim ne more uvažati svojih jabolk, pa tudi o poljskih prizadevanjih glede podaljševanja gospodarskih sankcij za Rusijo. Ni čudno, da med Poljaki slovi rek, ki pravi: “Rusi ne, Rusinje da.” Poljaki svojo vzhodno sosedo ljubijo vsaj zaradi njihovih prekrasnih žensk.
Domen Mezeg