Sedanja migrantska kriza je potencialno še večja, kot je bila tista leta 2015! V letu 2015 je naval migrantov iz Sirije zaznamoval Angelo Merkel, vendar pa ji ni zadal “smrtnega” udarca. In četudi so nekateri napovedovali razpad največjih držav Evropske unije, do tega ni prišlo. Vendar, po poročanju tujih medijev naj bi se to dogajalo prav sedaj. Odločitev Mattea Salvinija, da blokira prihod ladje Aquarius, na katero so nehumanitarno natrpali 629 migrantov, je postavila Italijo proti Franciji in Španiji. Z nepričakovanim političnim zapletom pa lahko Nemčija ironično konča na strani Italije. S to teorijo se spogledujejo tudi poznavalci prve svetovne vojne.
Dejstvo je, da je Salvini s tem, ko je zavrnil ladjo, polno migrantov, v Italiji postal heroj in dokazal, da predvolilne obljube o drugačni migrantski politiki niso bile le mlatenje prazne slame. Hkrati pa je s tem sprožil jezno reakcijo Francije. Še več, Gabriel Attal, tiskovni predstavnik stranke Emmanuela Macrona LREM, je italijanskim novinarjem izjavil, da mu je šlo na bruhanje, medtem ko je Macron izjavil, da je bila ta italijanska odločitev neodgovorna in cinična. Zaradi teh pripomb pa je ogrožen načrtovani vrh med Macronom in Giuseppejem Contejem.
Salvini kljub neprimernim odzivom Francije ostaja pokončen, v intervjuju za Corriere della Sera pa je francoski odziv označil za hinavski, predvsem glede zgodovine Francije, ko je zavračala migrante. Pri tem se je skliceval na prejšnjo francosko vlado, ki je na francosko-italijanskem mejnem prehodu Ventimiglia desettisočim migrantom, ki so pristali v Italiji, preprečila pot v Francijo. Ta številka pa naj bi vključevala tudi velik del žensk in otrok. Za piko na i je Salvini v Trumpovem stilu tvitnil: “Španija bi nas rada prijavila, Francija pravi, da jim grem na bruhanje, jaz pa bi rad delal z vsemi, a po principu ‘Italijani na prvem mestu’.”
V intervjuju za omenjen medij je Salvini opozoril tudi na pogovor, ki ga je imel s Horstom Seehoferjem, nemškim notranjem ministrom in vodjo stranke CSU, ter izpostavil, da sta Salvini in Horst zaveznika, kar se tiče tega vprašanja. Vzporedno s tem pa v Nemčiji poteka razprava, ki se lahko zelo zaostri. Seehofer je namreč oster kritik Merkline politike priseljevanja. Kot notranji minister namerava objaviti še ta teden belo knjigo, prav tako kot Salvini, v kateri bi zapisala, da se vse migrante blokira že na meji. Merklova ga je sicer za zdaj ustavila pri tej nameri, ob tem pa naletela na številne kritike med člani njene stranke, od katerih mnogi podpirajo Seehoferja. Alexander Dobrindt, vodja CSU v Bundestagu, je bil jasen, da CSU še ni pripravljena na kompromis glede tega vprašanja. Prav tako pa CSU ni pripravljena sprejeti predloga Merklove, da se počaka do vrha EU, ki bo 28. in 29. junija, saj vrh v nobenem primeru ne bo rešil tega problema.
Sueddeutsche Zeitung je poročal, da se Merklova sooča z velikim pritiskom znotraj same CDU, predvsem na srečanju skupine CDU / CSU Bundestag. Vodja skupine Volker Kauder je dosegel, da so sprejeli resolucijo, ki bo odložila kakršno koli odločitev do nadaljnjega, od 13 poslancev, ki so govorili na srečanju, pa se jih je 11 izjasnilo proti politiki odprtih vrat Angele Merkel. Die Welt je nato poročal, da je bila Merklova po srečanju vidno pretresena. Merklova in Seehofer želita sicer doseči v prihodnjih dneh kompromis, kar pa se zdi, da je v nasprotju z uradnim stališčem CSU. Eden od razlogov, da Merklova pušča to vprašanje potencialno odprto, je morebitno oblikovanje velike koalicije, piše spletna stran Eurointelligence.
Je Sanchez sploh pomislil na posledice?
Glede na to, da še pred dvema tednoma Pedro Sanchez ni pričakoval, da bo zasedel premierski stolček ter da se bo moral nemudoma srečati s kriznim vprašanjem, ali sprejeti ali zavrniti ladjo Aquarius, je popolnoma na mestu vprašanje, ali je pri tej odločitvi, da dovoli izkrcanje v Valencii, deloval impulzivno in ali je sploh pomislil na posledice, ko je dvignil palec migrantom. O tem se sprašuje tudi Pablo Suanzes, dopisnik El Munda v Bruslju.
Dejstvo je, da je poteza Mattea Salvinija, ko je zavrnil ladjo migrantov, pri njegovih volivcih še dvignila zaupanje vanj. Volivcev ni pustil na cedilu, s prvo “dvojko” migrantom pa je nakazal, da lahko od Italije pričakujemo drugačno migrantsko politiko, kot smo je bili vajeni do sedaj.
M. S.