Se sprašujete, kako je lahko dojenje psa umetnost? Tu so smernice, ki so jih zarisali postmodernisti

Standardi o tem, kaj je umetnost, so v zadnjih 50 letih drastično upadli. Tako zelo, da je večini normalnih ljudi novodobna “umetnost” nekaj povsem nerazumljivega. Tega trenda pa ni opaziti samo v Sloveniji, kjer za umetnost šteje tudi dojenje psa, temveč tudi drugod po svetu. Zato smo se odločili, da našim bralcem ponudimo potreben uvid v meglo norosti, ki ji te dni pravijo umetnost oziroma, bolje rečeno, kako lahko sploh kdorkoli pomisli, da je dojenje psa lahko umetnost in ne samo bizarnost.

Medtem ko je umetnost v preteklosti govorila sama zase, pa je danes običajno, da vsako delo spremlja še dolg esej, ki naj bi posamezniku razložil, kaj točno naj bi videl in kaj naj bi tista stvar predstavljala. Da je to samo po sebi višek absurda, pove že stari pregovor, da je slika vredna več kot tisoč besed. V teh naših drugačnih časih pa je prišlo do popolnega obrata, kjer samo umetniško delo ne pove nič in posledično potrebuje tistih tisoč besed, da opraviči svoj obstoj, brez katerega bi v veliki večini primerov obveljalo za odpad ter navadno smet.

“Brez naslova” Cy Twombly (vir: twitter)

Takšni praksi rečemo obskurantizem. Obskurantizem je praksa uporabe lepo zvenečih obskurnih besednih zvez z namenom, da v posamezniku vzbudi občutek zmede in nelagodja, ko prvič zagleda takšno “umetnino”. Čeprav mu občutek pravi, da je delo, ki ga ima pred seboj, daleč od kakršne koli umetnosti, pa je posameznik zaradi rabe obskurantizma pripravljen sprejeti trditev, da delo že samo zato, ker je nekje razstavljeno, tudi nekaj pomeni.

“Brez naslova 2007”, Cy Twombly (vir: YouTube)

Sodobna umetnost je ničvredna
Resnica je kvečjemu obratna. Takšna sodobna “umetnost” je ničvredna. Ljudje se po navadi vzdržijo svojega mnenja zaradi strahu in želje, da ne bi dajali vtisa nerazgledanosti ali ignorance. V resnici pa je njihov prvotni občutek popolnoma pravilen. Velika večina sodobne umetnosti je kup ničvrednih smeti, ki ne zahteva nikakršne sposobnosti ali znanja. Kar je mogoče najbolj žalostno v celotni zgodbi, pa je prenapihnjena vrednost, ki so jo nekateri pripravljeni plačati za takšne zmazke. Številke se namreč gibljejo v milijonih.

Predstavljajte si, da bi vam nekdo poskušal prodati idejo, da je nek trušč brez kančka harmonije, ritma, takta ali melodije glasba. Tistega, ki bi poskušal zagovarjati kaj takega, bi kratko malo poslali v tri krasne ali pa se mu tako nasmejali, da bi, če bi resno zagovarjal svojo tezo, zakuhal kot rak in se osramočen skril nazaj v luknjo, iz katere je prilezel. Zakaj torej tega ne delamo na področju likovne umetnosti, kjer so pravila lepega tudi jasna kot beli dan?

Transspolnik Cassils s svojo zbirko urina. (vir: YouTube)

Performans pasje dojilje Maje Smrekar je tako samo še zadnji v vrsti izrazov postmodernizma in uničevanja umetnosti. Merila glede tega, kaj je lahko umetnost, so te dni tako nizka, da je vse, kar je potrebno, trditev, da je nekaj umetnost. Tako je “umetnost” celo performans transspolnika Cassilsa, ki je začel zbirati svoj urin kot protest proti ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Niste edini, ki se praska po glavi in sprašuje, kaj točno naj bi to imelo z umetnostjo.

Ko ničvrednost dobi ceno
V ta fenomen se je poglobil youtuber Ethan Klein, bolj znan kot obraz satiričnega portala YouTube h3h3. V videu, naslovljenem “How to make modern art”, je pokazal, na kakšen način se danes obravnava umetnost in kaj naj bi bilo potrebno, da je lahko neko delo umetnina. Delo mora izpolnjevati tri osnovne pogoje.

Prvi pogoj je videz, ki daje občutek starosti. Kot primer navaja posnetek dveh zapestnic na videokaseti. Če se vam to zdi bizarno, najbrž niste osamljeni, a ta “umetnina” je bila prodana za dva milijona ameriških dolarjev.

(vir: YouTube)

Drugi pogoj je, da mora biti delo obvezno razstavljeno za steklom oziroma uokvirjeno. To namreč delu daje dodaten občutek vrednosti. Kot primer je tukaj navedena zbirka kamenčkov, katerih postavitev je galerijo stala 250 tisoč ameriških dolarjev.

Tretji pogoj pa je, da uporabimo neko staro obrabljeno in zavrženo stvar, ki je odslužila svojemu namenu. Klein navaja razstavo starih strani iz imenika v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku. Da bi pokazal, kako izrojena je sodobna umetnost, je Klein svoje gledalce pozval, naj kupijo njegovo umetniško delo, narejeno po teh pravilih. Svojo staro kapo je uokviril in prodal na eBayu. Po zadnjih podatkih je bila prodana za več kot deset milijonov dolarjev.

 

Ivan Šokić

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!