Tudi na Hrvaškem – v okolici Vukovarja je najmanj sedem množičnih morišč, kjer so partizani poklali nedolžne ljudi

V popoldanskih urah, 12. aprila 1945, so partizani vstopili v Vukovar in tam začeli počenjati to, čemur danes rečemo Vukovarske bartolomejske noči. Na ta dan pred 72 leti, zgodaj popoldan, so brez boja v Vukovar, po preboju Sremske fronte, vkorakali partizani. Z njimi so prišli tudi politični in represivni organi nove komunistične oblasti. Že v nekaj dneh po prihodu partizanov in OZNE v Vukovar so po v naprej pripravljenih seznamih ubili 119 prebivalcev Vukovarja. Brez procesov, brez vprašanj.

V naslednjih dneh so se tej številki pridružili še mnogi drugi. V glavnem je šlo za Hrvate ali Nemce, ki so bili brez sojenja ali likvidirani ali pa obsojeni na dolge zaporne kazni. Tem so odvzeli vse premoženje in državljanske pravice. Ugledne Hrvate in Nemce, ki so bili moteči za novi komunistični režim, so odgnali z domov, jih pretepali in ubili brez sojenja.

Likvidacije so se nadaljevale
Partizanskega klanja ni bilo konec. Trajalo je še mesece, vse za potrebe izgradnje nove komunistične oblasti. Delovali so po pravilih, sprejetih leta 1943, v katerih jasno piše, kako se vzpostavlja novo oblast. Likvidacije so potekale ciljno. Pobijali so predvsem tiste, ki bi lahko predstavljali nevarnost nečloveškemu režimu. Ugledne meščane, intelektualce in bogataše. Vedno je po aretaciji sledila še zaplemba premoženja, ki so si ga nato med seboj razdelili t. i. visoki partizani, večinoma Srbi.

Podatke o bartolomejski noči je iz mestnega arhiva pridobil kronist Mirko Kovačić in zapise zbral v knjigi z naslovom “V lovu za resnico”. Samo v noči iz 12. na 13. april je bilo likvidiranih 290 ljudi. Večinoma izobraženih, uglednih in bogatih meščanov. V naslednjih mesecih je bilo pobitih še 290 meščanov in pripadnikov hrvaške vojske. Bili so umorjeni na dveh kmetijah na širšem področju okoli Vukovarja, okoli stare klavnice, poleg kapele sv. Ivana Nepomuka in v Adici.

Varaždinski škof, msgr. Josip Mrzljak, rojen v Vukovarju, ki so mu očeta ubili partizani, je povedal: “Ko sem štel leto dni so v Vukovar prišli samooklicani osvoboditelji – partizani, komunisti. Moj oče je bil državni uslužbenec. Rekli so mu, naj pride in preda mestno oblast. Odšel je od doma, rekli so mu, da se bo lahko vrnil. Na žalost ga nikoli več nismo videli, ne vemo niti, kje so ga umorili. Tega ne vemo niti zanj niti za druge, ki so imeli v mestu odgovorne naloge. Nam so povedali, da so se izgubili. Tisti, ki so pobijali, točno vedo, kaj se je zgodilo z njimi, vendar pa mi še danes ne vemo, kakšna je bila njihova usoda.”

Fotografija je simbolična (Foto: STA)

Veliko prebivalcev Vukovarja je trpelo svoj križev pot v vojnih operacijah, od Hrvaške, Bosne, pa vse do vzhodne fronte. Po doslej objavljenih podatkih, dostopnih dokumentih in osebnih pričevanjih obstaja velika možnost, da je na področju Vukovarja najmanj sedem množičnih morišč, kjer še danes brez pokopa trohnijo nedolžne žrtve komunističnih klavcev in zločincev. Doslej pa ni bilo politične volje za to, da bi morišča odprli in žrtve dostojno pokopali.

A. R., komunistickizlocini.net