Letos je nekoliko manj džingelbelanja. Ali pa jaz manj hodim po trgovinah. Po statističnih podatkih je kupna moč prebivalcev večja, za tretjino ljudi pa pomenijo prazniki stres. Da bi lahko bili nekaj dni doma, delamo zadnje dni pred prazniki dvojno ali trojno in povsem utrujeni iščemo primerna darila za naše drage, čeprav bi mirno preživeli tudi brez njih. Pojemo preveč hrane in popijemo preveč dobrega in nato po prvem januarju čukasto gledamo v tisti tako presneto navadni delovnik.
A, ja. Letos je dovoljeno bloditi še drugega januarja in cirkus je končan. Sicer ne vemo prav dobro, zakaj se nam je to zgodilo, počutimo se nekoliko nelagodno, ampak no – če je vse tako naravnano, če vsi tako delajo, poleg tega z vseh štirih vogalov TV-ja kukajo tako ali drugače rdeče kape s cofom, otroci pa pričakujejo zahvalo za svoj letni trud v obliki darila, najbrž že mora biti tako …
Toda le iskrene želje štejejo. In v resnici jih je v tisti množici izrečenih in zapisanih le malo. Iskrene želje niso vezane na novo leto. Te obstajajo vselej – v vsakih okoliščinah in celo leto. Morali bi si jih zaželeti vsak dan zjutraj.
Letos sebi in vam podarjam želje.
– da bi vsi majhni otroci dobili skrbne, ljubeče in predvsem odrasle starše, ki ne bi v svojih otrocih iskali zgolj svoje potrditve, temveč bi se zavedali, da je starševstvo velika odgovornost, in da bi otroke brezpogojno ljubili;
– da bi šole vzgojile ustvarjalne, delavne, spoštljive in odgovorne mlade, ki učenja ne bi videli kot prisilo, temveč kot izziv in priložnost, medsebojne odnose pa kot dar življenja;
– da se noben otrok, učenec, dijak ali študent ne bi počutil sam, ko se znajde v učnih in socialnih težavah;
– da bi lahko vsak šolajoči in vsak drug državljan sleherni dan zaključil z ugotovitvijo, česa se je tega dne naučil;
– da bi vsak spoštljivo uporabil in delil svoje znanje v dobro vseh;
– da bi učitelji uživali v svojem delu in predvsem zaradi svojega dobrega dela uživali spoštovanje vseh državljanov;
– da bi politiki in šefi videli svoje poslanstvo ne v svoji moči in oblasti, temveč v služenju skupnemu dobremu;
– da bi se vsi ljudje spoštovali in da bi spoštovali našo domovino ter da bi se zavedali, da je treba spoštljivo in odgovorno ravnati z naravo;
– da bi vsak človek našel svoje mesto v družbi, kjer bi sebi in družbi najbolj koristil;
– da bi v vsakem odločanju prevladale pravičnost, poštenost, načelnost in ljubezen;
– da bi vsak državljan začel sleherni nov dan z željo po novem znanju;
– da bi si vsi znali želeti prave želje: tiste, ki nimajo zveze s papirnimi ali elektronskimi čestitkami in manj ali bolj neumnimi novoletnimi darili. Tiste želje, ki bodo izboljšale naše odnose, našle dom brezdomcu, vrnile otroke staršem in starše otrokom, drevesa gozdovom, zaprle usta lažem in odprle srca.
Potem bo dovolj tih božični sprehod do cerkvice, večer s sosedi, skodelica čaja, ki pogreje roke, novo rojstvo, ki se zgodi na ulici. Trgovke se bodo spočile in lepo, počasi skozi vse leto prodale vse, kar so nameravale prodati na silvestrovo.
Drage Slovenke in dragi Slovenci, vsem nam želim, da vstopimo v ne zgolj namišljeno, temveč v pravo, ustvarjalno in upanja polno leto! Ampak za ta namen se moramo ZBUDITI.
Mojca Škrinjar