Dvajsetega marca 1994 bi bil v Sloveniji povsem običajen dan. Vendar ni bil. Kot so kasneje poročali mediji, naj bi štirje pripadniki Slovenske vojske pri Depali vasi grobo pretepli in skoraj ubili civilista, kar je bil povod za razrešitev tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše.
Prav v tistem času so se liberalni demokrati pod vodstvom Janeza Drnovška, tudi predsednika vlade, na Bledu združili s frakcijo Zelenih Slovenije, socialisti in pretežnim delom Demokratske stranke (frakcije razpadle SDZ) v novo stranko Liberalno demokracijo Slovenije, ki je bila vse do leta 2004 vodilna stranka slovenske politike. Ves potek dogajanj sta takrat iz ozadja usmerjala zlasti dva “strica” − prvi je bil predsednik republike Milan Kučan, drugi pa nekdanji bančnik in boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič, ki je veljal za skrivnega botra Rupel-Bavčarjeve skupine, ki je dve leti in pol prej zapustila Slovensko demokratično zvezo. Janez Drnovšek, ki je s pomočjo karizme nekdanjega naprednega člana predsedstva razpadle SFRJ leta 1992 postal predsednik Liberalno-demokratske stranke in nato še premier, je po volitvah konec leta 1992 v vladi obdržal obrambnega ministra Janeza Janšo – s čimer pa se akterji globoke države niso strinjali, saj je postal prenevaren njenim interesom. Začela se je nova prikrita državljanska vojna, kjer sta si formalno stali nasproti ministrstvo za obrambo in ministrstvo za notranje zadeve, dejansko pa je šlo za spopad demokratičnih sil in globoke države, ki je prek udbovskih struktur obvladovala zlasti kriminalistično policijo in Sovo.
To so bili razlogi za Janševo odstranitev
Zakaj je bil Janez Janša tako neprijeten za stare udbopartijske strukture? Razloga sta predvsem dva. Kot smo že omenili, je Janša dregnil v osje gnezdo vzporedne ekonomije, za katero je bila v osemdesetih letih odgovorna SDV, prenovljena Udba torej. Tudi zaradi soočenja z dediščino tovrstnih dejavnosti v poosamosvojitvenem obdobju je prišlo do afer Hit in VIS (Varnostno-informativna služba), saj so akterji globoke države morali sebe predstavljati kot žrtev in prikazati “navidezno resničnost”, ki ji bo slovenska javnost verjela. Prav tako je Janša, ki je postal obrambni minister še v tretji zaporedni vladi (in drugi Drnovškovi), ne samo ohranil karizmo uspešnega nosilca obrambe samostojne Slovenije, pač pa je pripravljal tudi nov zakon o obrambi, ki bi Slovenijo že v devetdesetih letih pripeljal v zvezo Nato, čemur pa je Kučan nasprotoval. Ker je Janša skušal kot obrambni minister delovati čim bolj samostojno v odnosu do starih struktur, se je tudi zgodilo, da so obveščevalci obrambnega ministrstva odkrili precej neobičajno pošiljko orožja, o kateri poprej niso bili obveščeni. Očitno je bilo v ozadju trgovanje z orožjem pod Kučanovim patronatom – orožje je bilo namreč namenjeno v Bosno in Hercegovino, ki je bila tedaj v vojni. Tudi zato so akterji globoke države morali najti “zadostno opravičljiv razlog”, da Janšo vržejo iz vlade in ga pred javnostjo ponižajo. To se je nato zgodilo s ponarejanjem in krajo tajnih dokumentov, kar je nazadnje pripeljalo do incidenta pri Depali vasi, kjer so vojaški obveščevalci ujeli le en člen v verigi. V ozadju je bilo namreč precej ljudi, med drugim razvpiti kriminalist Drago Kos.
Podroben potek in ozadje afere Depala vas je opisan v številnih knjigah, zagotovo pa je najbolj znana Janševa knjiga Okopi, ki je leta 1994 izšla kot nadaljevanje Janševe knjižne uspešnice Premiki. Tudi pokojni Danilo Slivnik je ozadja te afere orisal v svoji znameniti knjigi Kučanov klan. Vladimir Vodušek je afero Depala vas opisal v svoji knjigi Operacija Marinec. Vendar je Janša leta 2014 v dopolnjenem ponatisu knjige Okopi dodal še nekaj novih dejstev in imen. Predvsem to velja za nekdanjega obveščevalca KOS JLA Radenka Radojčića, ki so ga akterji globoke države najeli za pomoč pri politični likvidaciji Janše. Vezni člen med Radojčićem in slovenskim političnim podzemljem pa je bil obveščevalec Anton Peinkiher. Kot piše Janša, je Peinkiher “Radojčića nastanil v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani, v katerem je ostal do 15. marca 1994. Peinkiherju je izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe – KOS. Peinkiher o bivanju Radojčića, stikih z njim in prejetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih”.
Kot je znano, je globoki državi uspelo vreči Janšo iz vlade, ni pa ji uspelo, da bi Janšo javnomnenjsko uničila, saj se je velik del slovenske javnosti na to potezo odzval z velikim gnevom. V nasprotju s pričakovanji SDS ni pokleknila, ampak se je konsolidirala. Število članov se je povečalo, njena javnomnenjska podpora je zrasla ne glede na diskreditacijo, da stranko vodi nekdo, ki je menda pripravljal državni udar. A to je bil seveda le eden od številnih poskusov, kako bi Janšo diskreditirali in ga izločili iz politične tekme. Naslednja velika zarota se je zgodila z afero Patria, ki pa prav tako ni dosegla cilja.
Janša prvič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe
5. ali 6. januar 1992
Predsednika Milana Kučana je obiskal Hasan Čengić in se spoznal z delavci Varnostno-informativne službe (VIS).
23. junij 1992
Čengić spet obišče Kučana, ki skliče sejo Sveta za obrambo pri predsedstvu RS. Čengić prosi za pomoč pri oborožitvi.
26. junij 1992
Čengić se najavi pri ministru za obrambo Janezu Janši. Ta ga ne sprejme, ker nima ustreznih pooblastil vlade BiH.
Konec avgusta 1992
Dieter Hofmann se z direktorjem mariborskega letališča dogovori, da bodo letala iz Sudana pristajala v Mariboru. V naslednjih mesecih pristane več letal.
22. oktober 1992
Na mariborskem letališču pristane zadnje letalo s “humanitarno” pomočjo.
4. novembra 1992
Miha Brejc, direktor Visa, naroči delavcem uprave MNZ, naj se ne mešajo v “humanitarno” pomoč na mariborskem letališču.
13. marec 1993
Izbruhne afera Hit.
6. april 1993
Janez Janša na TV-Omizju Televizije Slovenija v zvezi z afero Hit omeni podjetje, ki v zadnjih letih ni plačalo 150 milijonov dolarjev davka: “Sto petdeset milijonov dolarjev je denar, s katerim lahko v Sloveniji kupiš oblast. Lahko kupiš novinarja, lahko kupiš vse, če ni finančnega nadzora, če ni finančne discipline. S tem denarjem lahko kupiš volitve.” Janša je prvič dregnil v vzporedno ekonomijo naslednikov komunističnega režima. “Ta izjava je posvetila na takrat še mnogim prikrito globoko državo in seveda sprožila ukrepe za naš izgon iz vlade,” je pretekli teden v intervjuju za Demokracijo dejal Janša.
24. maj 1993
Višji upravni delavec B. B. je na ministrstvu za obrambo napisal zaznamek, da ga je uslužbenec MNZ M. A. nagovarjal, naj mu priskrbi kakršne koli obremenilne dokumente zoper Janeza Janšo.
Janša drugič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe
27. maj 1993
Poslanci levice naslovijo na vlado 27 vprašanj v zvezi z orožjem. Kasnejši dogodki potrdijo, da so pri kriminalizaciji Janše sodelovali s kriminalistično službo MNZ.
1. julij 1993
Milan Smolnikar (nekdanji specialec MNZ) domnevno zapusti službo na ministrstvu za obrambo, varnostna služba ministrstva za obrambo (Vomo) pa dobi informacijo, da skupina nekdanjih oficirjev JLA pripravlja atentat na Janšo.
7. julij 1993
Ministrstvo za obrambo odgovori na poslanska vprašanja v zvezi z orožjem.
20. julij 1993
Ministrstvo za obrambo izve za veliko količino orožja na mariborskem letališču.
21. julij 1993
Na mariborskem letališču je odkrito orožje, vpleteni pa so uslužbenci Visa oziroma Sove. Čez nekaj mesecev se bo izkazalo, da sled o védenju za mariborsko orožje, ki naj bi bilo namenjeno BiH, vodi do predsednika Milana Kučana in nekdanjih ključnih mož ministrstva za notranje zadeve Igorja Bavčarja in Miho Brejca, ki je še pred volitvami 1992 socialistu Jožetu Smoletu rekel, da bi bila potrebna zamenjava Janeza Janše.
Janša je tako drugič dregnil v vzporedno ekonomijo Udbe. Spet mu začnejo groziti.
Za rušenje Janše stare sile najamejo obveščevalca nekdanje JLA
18. avgust 1993
V Ljubljano pride nekdanji agent Kontraobveščevalne službe (KOS) nekdanje JLA Radenko Radojčić. Sreča se z Mustafo Čandićem in Tonetom Peinkiherjem. Njegova vloga je razkrita šele 20 let kasneje. Prvak SDS Janez Janša je namreč v dopolnjeni izdaji Okopov razkril, da je globoka država uvozila nekdanjega agenta JLA, da bi izdelal načrt za njegovo rušenje in uničenje SDS. Iz dokumentov je razvidno, da je šlo za čisti politični obračun. Radojčić je svoje pričanje pojasnil tudi hrvaškim sodnim preiskovalcem. Operativno sta v zgodbi med drugimi sodelovala Tone Peinkiher, agent vojaške obveščevalne službe na ministrstvu za obrambo, in šef kriminalistov na MNZ Mitja Klavora. O akciji Ščuka (afera Depala vas) sta bila sproti obveščana predsednik vlade Janez Drnovšek in države Milan Kučan. Slednji je bil tudi mastermind zarote proti Janezu Janši.
27. avgust 1993
Kučan začne opravičevati vpletene v afero z mariborskim orožjem ter napade Mors in Janeza Janšo.
30. avgust 1993
Mors odgovori Milanu Kučanu, češ da bo treba vprašanja, kdo je kršil mednarodni embargo, pošiljati Kučanu. Na udaru se znajde obrambni tolar.
Sredi septembra 1993
Peinkiher Radojčiću pove, da se sestaja z Milanom Kučanom in novinarji Mladine, ter mu naroči, naj pripravi načrt za odstranitev ministra za obrambo Janeza Janše. Radojčić privoli in nastane načrt, katerega uresničitev je v Sloveniji že 25 let znana kot afera Depala vas. Kasneje se je izpovedal: “Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološko-propagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in finančnih strukturah.”
20. september 1993
LDS, ZLDS in SNS na državnozborskem odboru zavračajo sprejetje resolucije o izhodiščih nacionalne varnosti.
29. september 1993
V javnost pride poročilo vlade o orožarski aferi, ki bremeni Igorja Bavčarja in Miho Brejca. V poročilu skrivnostno izostanejo dokumenti o srečanjih Milana Kučana z Mirom Predaničem, nekdanjim svetovalcem direktorja Visa in enim glavnim osumljencev.
Janša tretjič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe
12. oktober 1993
Zveza častnikov Slovenije se preimenuje v Združenje slovenskih častnikov, zamenja se vodstvo. Analitiki imajo to za zmago Janeza Janše nad Milanom Kučanom. Janez Slapar, ki bo kasneje postal svetovalec ZLSD, brani staro vodstvo.
22. oktober 1993
ZLSD na državnozborskem odboru za obrambo ostro napade Janeza Janšo zaradi sredstev za obrambo.
30. oktober 1993
Spopad med Janšo in Kučanom se zaostruje. Predsednik republike na slovesni akademiji ob 75. obletnici boja za severno mejo v Mariboru obrambnemu ministru med vrsticami očita, da si jemlje pravico, da piše zgodovino. Janez Janša mu na srečanju SDSS v Celju vrne s Kubo in Kitajsko.
15. november 1993
Milan Smolnikar obišče Janka Šego na stražarskem mestu Krim in začne se novačenje teritorialcev.
18. november 1993
LDS, ZLDS in SNS spet napadejo obrambni tolar, češ da gre preveč denarja za orožje.
30. november 1993
Boris Platovšek, direktor Adita (firme, ki jo nadzoruje Safti), se zateče pod okrilje Voma in se izpove. Razkrije podroben načrt, kako bi prek Adita in Saftija (firmi, ki ju je ustanovila Udba) privatizirali, kar je vrednega v slovenskem gospodarstvu. Janša tako še tretjič dregne v vzporedno ekonomijo Udbe. Platovškovo pričevanje obremeni precej eminentnih slovenskih politikov in postavi v čudno luč kriminaliste MNZ. Boris Platovšek izjavi, da verjame samo še vojaškemu varnostnemu organu, toda že naslednji dan kratko poročilo njegovega pričanja bere Milan Kučan.
1. december 1993
Milan Smolnikar in Mitja Kunstelj se prvič sestaneta. O sestanku Mitja Kunstelj pove nadrejenim, ki sprejmejo igro. Dva dni kasneje Smolnikar pove Kunstlju, da bo organizacija spravila Janeza Slaparja nazaj v TO, in napove zamenjavo Janeza Janše. Od takrat naprej se sestajata skoraj vsak teden.
6. decembra 1993
V javnost pride pismo Milana Kučana o zakonu o obrambi državnemu zboru, češ da bi moral Janez Janša kot obrambni minister pisati navodila in pravilnike, sam pa bi moral imeti kot vrhovni poveljnik na razpolago “potrebne informacije in pooblastila” ministrstva za obrambo.
7. december 1993
Janez Janša oceni Kučanov koncept zakona o obrambi za “jugoslovanskega”.
8. december 1993
Milan Kučan odleti na obisk v Albanijo, ne da bi ga na takrat še brniškem letališču pospremila častna četa TO. Spet nov razlog za spor.
10. december 1993
Drago Ferš, direktor Sove, pred parlamentarno komisijo pravi: “Povedal sem, da je gospod Piber (Janez Piber, do marca 1992 namestnik direktorja Visa, op. p.) bil poklican na predsedstvo in tam dobil nalogo, da pomaga gospodu Čengiću organizirati humanitarno pomoč. Gospod Piber je to vzel dobesedno in seveda Čengiću omogočil konkretne aktivnosti.”
17.december 1993
Janez Janša kritizira mariborsko tožilstvo zaradi sprenevedanja v orožarski aferi. Vse bolj je jasno, da za trgovino z orožjem na mariborskem letališču stojijo stare strukture z Milanom Kučanom na čelu.
23. december 1993
Vrh ministrstva za notranje zadeve pošlje v urad premierja dr. Janeza Drnovška zaupno pošto z domnevnimi nepravilnostmi v delovanju in poslovanju ministrstva za obrambo, še posebej Voma. Predsednik vlade bo pismo omenil šele marca 1994, domnevno pa je prišlo v roke tudi predsedniku Slovenije.
Kučan prvič omeni orožje
31. december 1993
Predsednik vlade Janez Drnovšek v novoletni poslanici zapiše: “Obljubljam, da bo vlada storila vse, da ustavi poskuse politične destabilizacije Slovenije …” Predsednik republike Milan Kučan v novoletni poslanici že grozi z orožjem: “Beseda je nevarno orožje. Močno zmore poškodovati človeka. Beseda zlahka zagreje dlan, da prime za orožje.“
6. januar 1994
Odstopi predstojnik Voma Andrej Lovšin. Uradno iz osebnih razlogov, neuradno zaradi neuspešnega lova na “krta” v ministrstvu za obrambo.
11. januar 1994
Milan Kučan ignorira vabilo predsednikov Višegrajske skupine, da se udeleži neuradnega srečanja z ameriškim predsednikom Billom Clintonom. Z njim bi se pogovarjali o vstopu v Nato. Ta njegova tišina in ignoranca sta mlado državo drago stali: Slovenija ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil.
V Sloveniji je Kučan delal vse, da bi padel sodobni Janšev zakon o obrambi, ki bi Slovenijo približal zahodnim zaveznikom.
14. januar 1994
Smolnikar Kunstlju pove, da bo Janša padel do 1. februarja.
20. januar 1994
Komisija za nadzor nad delom varnostnih in informativnih služb ugotovi, da Vomo dela “v okviru zakonitosti”.
27. januar 1994
Po temeljitem branju tajnih dokumentov svetovalec komisije Janez Lukač, ki raziskuje ozadje orožarske afere, poslancem pove, da sled vodi do predsednika Milana Kučana, Mihe Brejca in Igorja Bavčarja. Dimitrij Rupel zaradi tega odkritja povsem izgubi glavo in zahteva odstop predsednika komisije Zorana Madona, kasneje pa še prepoved vstopa piscu prispevkov v Delu in Slovenskih novicah v parlament.
2. februar 1994
Ljubljanski javni tožilec zavrže ovadbo zoper Janeza Janšo.
4. februar 1994
Sestaneta se predsednik Milan Kučan in direktor Sove Drago Ferš.
11. februar 1994
Priče na seji komisije za orožje potrdijo domneve Janeza Lukača.
Kučan drugič in tretjič omeni orožje
15. februar 1994
Sestanejo se predsednik Milan Kučan, notranji minister Ivo Bizjak in šef kriminalistične službe Mitja Klavora. Z ministrstva za notranje zadeve je predsedniku vlade poslana nova pošta, v kateri so med drugim omenjeni konflikti med Vomom in policijo.
Janez Janša je kasneje dejal, da so načrtovalci njegovega uničenja pripravljali akcije, v katerih je bilo najmanj deset drastičnih kršitev ustave in zakonov: “Klavora je osebno izdelal načrt, v katerem je bilo predvideno, da policijske enote zasedejo državne organe, televizijo, zaprejo meje in vzpostavijo izredno stanje.” Povzel je tudi zapis Klavore: “To ni skladno s predpisi, a je izvedljivo, če to odobrita predsednik vlade in države.”
Na državnozborski komisiji za mednarodne odnose pride do besednega dvoboja med Janezom Janšo in šefom ZLDS Janezom Kocijančičem. Sporečejo se tudi na komisiji za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb.
16. februar 1994
Sestanejo se trije predsedniki – države Milan Kučan, vlade Janez Drnovšek in državnega zbora Herman Rigelnik. Omenjena naj bi bila čim prejšnja zamenjava obrambnega ministra Janeza Janše, premier pa naj bi menil, da še ni tehtnega razloga. Teden dni kasneje Milan Smolnikar to pove Mitji Kunstlju: “… lej, Janša bo marca letu. Čistke noter bojo take, da bo groza …”
22. februar 1994
Poslanci v državnem zboru oklestijo obrambni tolar. Janez Janša piše Janezu Drnovšku, češ da gre za kršitev koalicijske pogodbe.
23. februar 1994
Janez Janša napiše predsedniku vlade strogo zaupno pismo zaradi utemeljenih sumov čudnih poslov ministrstva za notranje zadeve, še posebej kriminalistične službe, in okoliščin ustanavljanja skupin za pokrivanje terena, ki naj bi služile za zbiranje podatkov o TO.
Predsednik Milan Kučan zvečer v Novi Gorici izreče besede: “Za premagovanje sovražnika so postala dovoljena vsa sredstva, ne samo tista, ki jih pozna demokracija, ampak vse tisto, kar z demokracijo nima nobene zveze; to je najprej diskvalifikacija in potem likvidacija, če je potrebna, tudi fizična …”
Isti dan Milan Smolnikar pove Mitji Kunstlju, da vse njegove informacije TO in Morisu takoj pridejo do Milana Kučana.
24. februar 1994
Milan Kučan na Pahorjevih večerih na Primorskem izrečeno ponovi v radijski oddaji.
7. marec 1994
Bosansko-hercegovsko veleposlaništvo piše državnemu zboru, češ da bi Hasan Čengić želel pričati pred preiskovalno komisijo. Nekateri člani komisije to označijo kot pomoč Alije Izetbegovića predsedniku Milanu Kučanu.
Radojčić zapusti Ljubljano in se preda Hrvatom
12. marec 1994
Na združitvenem kongresu liberalne demokracije premier potrdi sestanek politične koordinacije vlade in zagotovi, da je “vse v mejah normale”.
14. marec 1994
Predsednik Milan Kučan pošlje premierju Janezu Drnovšku pismo in opozori, da so na ministrstvu za obrambo organizirane skupine, ki naj bi se ukvarjale z obveščevalno dejavnostjo. Politična koordinacija v ožji sestavi (Drnovšek, Bizjak in Janša) je kratka in namenjena umiritvi razmer. Šefu kriminalistov Mitji Klavori in poslovodečemu Voma Dušanu Mikušu je naloženo, naj razkrijeta resnico govoric.
15. marec 1994
Radojčić odide iz Ljubljane. Gre v Zagreb in se preda hrvaškim organom. Istega leta so mu v Zagrebu sodili. Na zaslišanjih marca in aprila 1994 je obširno in natančno opisal svoje delovanje v KOS in kasneje, med drugim čas bivanja v Ljubljani in naloge, ki jih je opravljal za Toneta Peinkiherja – Taksista. V svojem pričanju je Radojčić med drugim dejal: “Peinkiher me je zaprosil, da izdelam načrt psihološkopropagandnega rušenja Janeza Janše. (…) Peinkiher mi je povedal, da Kučan projekt podpira. Kučan ima vpliv v vseh strukturah stare nomenklature in v starih kadrih nove nomenklature oblasti v Sloveniji, še posebej med starimi kadri SDV, direktorji velikih bank, velikih gospodarskih organizacij v Sloveniji in finančnih strukturah.”
V Ljubljani je bil Radojčić nastanjen v službenem stanovanju ministrstva na Rojčevi ulici v Ljubljani. V času bivanja v Sloveniji je Peinkiherju izročil 120 mikrofilmov iz arhiva jugoslovanske vojaške varnostne službe (KOS). Peinkiher o bivanju Radojčića, stikih z njim in prejetih mikrofilmih ni obvestil svojih nadrejenih.
16. marec 1994
Janez Janša na novinarski konferenci pove, da je vlada sprejela zakon o obrambi za drugo obravnavo in pri tem upoštevala pripombe državnega zbora, ne pa tudi ugovorov Milana Kučana.
Zadnje priprave na sklepno dejanje
17. marec 1994
Milan Smolnikar se z Mitjo Kunstljem dogovori za nedeljski sestanek (20. marca) na bencinski črpalki v Domžalah.
18. marec 1994
Premier Janez Drnovšek, obrambni minister Janez Janša in notranji minister Ivo Bizjak v Kočevju obiščejo specialno brigado Moris. Obisk naj bi bil namenjen krepitvi medsebojnega zaupanja.
20. marec 1994
V Depali vasi pri Domžalah pooblaščene osebe ministrstva za obrambo aretirajo Milana Smolnikarja, ki mu je Mitja Kunstelj kot “dvojni agent Voma” izročil zahtevane dokumente. Dušan Mikuš dan kasneje izjavi: “Za to akcijo ni potreben nalog. V bistvu je šlo za ščitenje vojaka Mitje Kunstlja.” In za primer, če bi Smolnikar hotel pobegniti z zaupnimi dokumenti. Milan Smolnikar sicer govori, da so ga pretepali, toda policist Emil Sluga, ki je prvi prišel na kraj dogodka, v svojem poročilu zapiše, da “ni videl, da bi tepli”, dežurna preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin pa, da naj bi bil Smolnikar samo “popraskan”.
21. marec 1994
Na popoldanskem političnem kolegiju vlade je ustanovljena komisija predsednika vlade za preiskavo “primera Smolnikar”, v parlamentu pa delegacija komisije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb. Mitja Klavora na vprašanje poslanca Marjana Staniča, ali je Milan Smolnikar delal zanje, odgovori, da so s Smolnikarjem “imeli stike”, da so od njega “dobili tudi nekatere informacije”, ne želi pa natančno povedati, od kdaj so sodelovali s Smolnikarjem. Pravi samo, “da že pred tem dogodkom”.
22. marec 1994
Mitja Klavora predlaga Dušanu Mikušu, da se sestaneta kriminalistična služba in Vomo ter razčistita stvari. Janez Drnovšek omeni Lojzetu Peterletu, naj razmisli o ravnanju krščanskih demokratov, če bo prišlo do predloga za zamenjavo Janeza Janše. Zvečer se Peterle sestane s skupino teologov in dobil naj bi zeleno luč za vsako premierjevo namero: glavni cilj je ostati v vladi, šele potem braniti koalicijskega partnerja.
Leta pozneje je Janša povedal, da mu je takrat Drnovšek rekel, da bo presenečen, kakšno vlogo so pri tem imeli njegovi prijatelji, misleč na krščanske demokrate, s katerimi je bil takrat v koaliciji. Priznal mu je še, da bi njega zamenjali, če on ne bi Janše. Sicer je takratni notranji minister Ivan Bizjak o Depali vasi več vedel od samega Drnovška. “Sodelovali so Klavora, Kos, Kučan, ki so vedeli vse, Bizjaka pa so pozvali, ko je bilo treba kaj podpisati. Predsedniku vlade se je lagalo, Bizjakova odgovornost ni sporna,” je jasneje dejal Janša.
Kučan pobegne v ZDA
23. marec 1994
Lojze Peterle se izjasni predsedniku vlade, ministrstvo za notranje zadeve pa na novinarski konferenci sporoči, da so ovadili pet uslužbencev obrambnega ministrstva. 26. marca bo ljubljansko tožilstvo ovadbe zavrglo kot neutemeljene. Oglasijo se tudi profesorji pravne fakultete, ki jih vodi dr. Ljubo Bavcon, češ da so vojaški varnostni organi in vojaška policija prekoračili pooblastila.
24. marec 1994
V poročilu komisije predsednika vlade, pod katerega so se podpisali Lojze Janko, Božidar Voljč in Miha Kozinc – manjkal je samo podpis Lojzeta Peterleta –, piše, da so uslužbenci obrambnega ministrstva ravnali nezakonito. Na novinarski konferenci Janez Janša zatrdi, da je že februarja opozoril premierja na nepooblaščene postopke kriminalistične službe oziroma na novačenje MNZ med morisovci.
Zvečer predsednik vlade sporoči, da bo Janeza Janšo zamenjal z Jelkom Kacinom, Milan Kučan pa odpotuje v Ameriko. Ponavlja se zgodba iz leta 1988. Tudi takrat, ko so aretirali Janeza Janšo, je bil Milan Kučan odsoten. Lojze Peterle že nasprotuje zamenjavi Janeza Janše, saj premierjeva poteza vnaša nemir med člane stranke.
25. marec 1994
Janez Drnovšek na novinarski konferenci zagotovi, da zamenjava nima političnega ozadja, ampak je poseg vojske v sfero civilnega nesprejemljiv. V večernem televizijskem Žarišču je opazno, da je predsedniku vlade že žal za svojo potezo.
26. marec 1994
Obrambni minister Janez Janša na novinarski konferenci meni, da je bila akcija upravičena, in navede, da se komisija predsednika vlade v ničemer ni posvetovala z obrambnim ministrstvom pri razsvetlitvi “primera Smolnikar”. Pred novinarji se pojavita tudi Mitja Kunstelj in Vojko Smole.
Narodni demokrati v SKD zagrozijo z izstopom, če vodstvo ne podpre Janše oziroma če ne bo izstopilo iz koalicije v primeru razrešitve obrambnega ministra. Na sedežu SKD brnijo telefoni, faksi pa ne morejo sproti “požirati” vseh izjav v podporo Janši oziroma izstopnih izjav iz stranke krščanske demokracije. Lojze Peterle je povsem iz sebe, saj tudi Pravičnost in mir podpira obrambnega ministra. Grozi tudi razkol v Cerkvi, iz katere naj bi bil prišel namig, naj vsemu navkljub ravnajo pragmatično.
Množična podpora ljudi Janezu Janši
28. marec 1994
Na državnozborskih komisijah liberalna demokracija in ZLDS ob pomoči Zmaga Jelinčiča “kosita” s svojo večino. Parlament je povsem posejan s specialci. Popoldne se pred Prešernovim spomenikom in kasneje pred parlamentom zbere 25 tisoč ljudi, ki vzklikajo v podporo Janezu Janši.
29. marec 1994
V zgodnjih jutranjih urah je Janez Janša razrešen, Jelko Kacin pa izvoljen za novega obrambnega ministra. Janez Janša je kasneje dejal, da ni šlo za teorijo zarote, pač pa kar za “prakso zarote”, in da je bil cilj olastniniti državo in sofisticirano odstraniti politične tekmece.