V petkovem pogovoru oddaje Kdo vam laže je gost, dvojni doktor in bivši ustavni sodnik Klemen Jaklič, ostro kritiziral stanje pravne države v Sloveniji. Poudaril je, da država še vedno ne izpolnjuje ustavnih obljub o svobodni demokratični družbi in pravni državi, da centri moči kontrolirajo ključne institucije, vključno z ustavnim sodiščem, ter da so reforme, kot je zakon Skok, potrebne, a nezadostne, dokler ne dosežejo samega vrha pravosodja.
Pogovor se je začel z aktualnim dogodkom v državnem zboru, kjer so leteli poslovniki, ker naj bi nekdo kršil poslovnik. Dr. Klemen Jaklič je na to dejal, da pravo obstaja prav zato, da nadomesti surovo moč in pouličnost: “Pravo je zato, da nadomesti človekovo moč in to pouličnost. To se pravi, je neke vrste tako kot bonton. […] Dokler naša civilizacija ni spoznala te alternative, ki se reče vladavina ne moči, ne človeka, ampak vladavina prava. Not the law of men, but the law of laws. Se pravi, to je v bistvu srž ideje prava,” je dejal.
Na vprašanje, ali imamo v Sloveniji vladavino prava, kot je zamišljena v teoriji, je bil jasen: “Ne, niti v teoriji, niti v praksi. To sem že večkrat povedal, da nimamo vladavine prava. Zato, ker za vladavino prava ali pa pravno državo moramo imeti izpolnjenih vrsto pogojev, predpogojev, da sploh lahko govorimo o …” Slovenija se je osamosvojila in zapisala visokoleteče cilje v ustavo, a teh še ni uresničila: “To ni samo ustava, ni samo zavezujoč akt, to je obljuba. To je obljuba prihodnosti Slovenk in Slovencev. […] Samo nekatere sile silijo v to smer, druge silijo pa k ohranjanju monopolov v končni fazi svojih lastnih interesov, oblastnih, kapitalskih, mnogoterih. In to je tisto, kar pravzaprav razžira slovensko družbo.”
Svete krave in selektivno pravo
Voditelj Boris Tomašič je izpostavil občutek državljanov, da zakoni ne veljajo za vse enako, ter primer Zorana Jankovića, ki je javno trdil, da se mu ne more nič zgoditi, ker je proti Janezu Janši. Jaklič se je strinjal, da je to vse bolj jasno tudi širši in strokovni javnosti. Spomnil je na izjavo pravnika Rajka Pirnata, ki je bil šokiran nad “globoko državo” oziroma mafijskimi praksami: “Več pravnikov nas je to govorilo že dolgo časa. V to smo prepričani in veseli nas, da je ta krog vse širši. […] Dokler se ne zgodijo določene reforme. […] Poznamo probleme korupcije v Sloveniji, […] poznamo zdaj te primere iz Romunije, […] Poznamo tiste posnetke iz Black Cube, kjer smo črno na belem slišali grozovite stvari. […] Te stvari bi se že zdavnaj morale sprocesirati. […] Še vedno čakam, gledam, berem, pa nič ne vidim.”
Poudaril je, da je moč preprostih ljudi na volitvah pomembna in da so se pokazale razpoke v sistemu, ki ni pravičen niti temeljen na enakih možnostih. Reforme morajo biti “neusmiljeno usmerjene proti svobodne demokratične družbe, brez kakršnihkoli popuščanj”. Uspeh bi po njegovem prinesel gospodarski razcvet, saj je “korupcija tista, ki duši gospodarski razcvet”, ter večjo socialno varnost in plače. “Razpoke so, kot pravim, razpoke. […] Ancien régime, se pravi stari režim, ampak začel je popuščati,” je pojasnil.
Ustavno sodišče kot srce zaviranja
Jaklič, ki je bil devet let ustavni sodnik, je povedal, da soglaša z oceno, da ustavno sodišče ni takšno, kot bi ga morala imeti demokratična pravna država. “Nasprotno ti centri moči, ki so na koncu pri politiki, pri politiki iz ozadja, nekateri rečejo globoka država, […] so se polastili tudi te institucije,” je dejal ob omembi izjave Jasne Murgel o zamenjavi ustavnih sodnikov ter “rezultatsko sojenje”, ki ga je beležil v ločenih mnenjih: vedno v smeri branjenja monopolov (pravosodnih, medijskih, visokošolskih, financiranja zasebnega šolstva …): “Mi imamo, po moji oceni, […] nekoliko slabše kot v Romuniji, kot v bivših vzhodnoevropskih državah.”
Poudaril je pomen videza nepristranskosti sodnikov in primerjavo z novinarskim področjem. Osebno se je boril za ideale, a je bil skeptičen glede možnosti napredka v Sloveniji. Mnogi pošteni pravniki se bojijo izpostaviti zaradi strahu za službe in kariero. Sam je kljub doktoratom na prestižnih univerzah in izkušnjam na Harvardu, težko prišel v slovenski univerzitetni prostor zaradi “Old Boys Networks” – združbe starih fantov iz prejšnjega režima, zlizane z monopoli.
SKOK kot korak v pravo smer – a ne dovolj
O zakonu Skok je Jaklič dejal, da je “gotovo korak v pravo smer, ker je vsak korak, ki želi to razpihati, to monopolno situacijo na področju pravosodja, razpihati, razmigati, je korak v pravo smer.” V razpokah starega sistema ne more biti idealno, treba je zabijati “kajle” in širiti. Ni dovolj samo tožilstvo in NPU; mora biti tudi sodišče, vse do vrha, ker sicer lahko vrhovno in ustavno sodišče razveljavita zadeve (kot pri odvzemu premoženja nezakonitega izvora).
Velik problem so kadri – potrebni so pokončni ljudje, ki jih javnost pozna kot prepričane v svobodo in demokracijo, ne tisti, ki bi sodili “tako, kot se pričakuje” v monopolnem sistemu. Jaklič bi bil “zelo presenečen, če SKOK na ustavnem sodišču ne bi bil razglašen za protustavnega”. Rešitve obstajajo tudi brez dvotretjinske večine. Podobno bi monopol branil interese tudi pri demografskem skladu ali RTV prispevku. Jaklič je tukaj pojasnil, kaj pomeni fraza ameriškega vrhovnega sodnika, da je najpomembnejše “znati šteti do pet”. Ne gre le za to, da veš, kako in zakaj bo sodišče odločilo, ampak da svoje kolege sodnike resnično poznaš in zato vnaprej veš, kako bo odločitev padla. Na podlagi tega se lahko pripraviš in poskušaš v okviru tega vplivati. Dodal je, da se pri velikih primerih skoraj nikoli ni zmotil. Pri manj pomembnih zadevah so bili soglasni, kadar se niso dotikale vprašanja tega ali onega monopola oziroma interesov. Ko pa je šlo za monopole in interese, je bila slika drugačna.
Korupcija in mafija
Po volitvah ljudje pričakujejo, da bo “padla ena velika glava”, a Jaklič meni, da bi jih moralo pasti več, da se vzpostavi sistem, sposoben preganjati korupcijo. Omenil je posnetke Black Cube, Gen-I, dvige gotovine na Kosovu in dejstvo, da slovenski organi ne preiskujejo, medtem ko organi drugod to počnejo: “Tega je res ogromno in to je postalo nevzdržno.” Pri politično motiviranih primerih vidi zlorabe, pri klasičnem kriminalu (Balkanski bojevnik, Kavaški klan) pa srhljive indice, da se stvari ne morejo zgoditi brez naveze. Sistem je prekomerno usmerjen v izločitev dokazov, zato “pade vse nazaj” in se začne znova. “Justice delayed is justice denied, se pravi pravica, ki je prepočasna, sploh ni več pravica. […] Nikoli še nismo bili [pravna država],” dodaja.
Poseben problem je “žilavstvo” tožilcev in sodnikov, ki se proglašajo za neodvisne in neodgovorne: “Če ta sistem ne deluje, […] da je to v resnici nek monopol, […] potem je to narobe, ta pozicija, mi smo neodvisni, pustite nas na miru. Ravno nasprotno, svobodna demokratična družba v takšnih okoljih zahteva vzpostavitev neodvisnih institucij” kot prioriteto. Pred leti so s kolegi (Jan Zobec, Rok Svetlič, Ernest Petrič, Barbara Zobec, Mitja Deisinger, Marko Šorli) predlagali dvotretjinsko izvolitev sodnikov in tožilcev v parlamentu, a se je sistem premaknil v nasprotno smer – od 1. januarja se vrhovnih sodnikov ne voli več v državnem zboru. Monopol se gradi od leta 1945 in kočevskih procesov, ne bo propadel čez noč.
Parlamentarna preiskava, RTV in upanje
O zadnjem referendumu in parlamentarni preiskavi je Jaklič dejal, da gre za legitimno demokratično sredstvo, ki ga dušijo, ker monopol v politiki ni več tako močan. Ustavno sodišče je vsaj nekaj malega padlo (ni takojšnje zamrznitve), a si je pridržalo možnost zadržanja. Če bi preiskava resno ogrozila monopole, bi bil “zelo presenečen, če ustavno sodišče ne bi kaj takega zadržalo”. Praksa je bila, da se o začasnem zadržanju odloča v treh tednih, a so bili primeri, ko se je zavlačevalo let in let (npr. RTV).
Glede morebitne ukinitve RTV prispevka je prepričan, da bi ustavno sodišče to razveljavilo (“dva glasova proti, ostalo pa za razveljavitev”), a se da boriti tudi z drugimi mehanizmi. Zaključil je z upanjem: “Obstaja, seveda. Dokler dihamo, dihamo. Smo še živi. […] Potrebno je identificirati tiste razpoke, ki se kažejo že v tem času. Tiste razpoke je potrebno širiti. […] Čas je, da bi stopili skupaj. Vsi dobro misleči Slovenke in Slovenci, ker to je tisto, kar razkraja našo državo. […] Jaz mislim, da je skrajni čas, da dobro misleči ljudje stopimo skupaj,” je sklenil dr. Jaklič.
A.H.