Z Jožetom Dežmanom sva napisala knjigo Anti-Pirjevec. V njej podajava kritiko Pirjevčevih knjig Kardelj (moj prispevek) in Partizani (Dežmanov prispevek). Knjiga je bila v četrtek v dvorani Slovenske matice. Predstavitvi je sledil pogovor Jožeta Dežmana z znamenitim zgodovinarjem Grofom Nikolajem Tolstojem.
Glede knjige Kardelj moram poudariti, da jih je kot skoraj 140 sestavkov. Bralcu se zdi, da prebira bolj ali manj kronološko podane časopisne članke. Skratka, ne gre za neko pedantno znanstveno monografijo, ampak za zanimivo napisano knjigo, ki pa se na premnogih mestih ne odlikuje ravno po znanstveni verodostojnosti.
Podajam nekaj konkretnih pripomb. Tako za Kocbeka akademik Pirjevec zapiše, da ga je komunistični režim vrgel iz političnega in javnega življenja leta 1951. Ne, to se je zgodilo februarja 1952. Pirjevec tudi piše, da je Kocbek praznoval 70 let leta 1975. Ne drži! Pirjevec tudi zapiše, da je Kardelj na 2. kongresu OF, aprila 1951, o Kocbeku dejal, »da bo moral kapitulirati«. Šlo je za 3. kongres, a to je Kardelj rekel na tajni seji politbiroja CK KPS, ki je bila takoj za tem. Vse pravilne podatke bi akademik lahko našel v moji knjigi Edvard Kocbek – os. dosje št. 584!
Pirjevec Udbo napačno definira kot obveščevalno-varnostno službo, kajti njena prvenstvena značilnost je bila ta, da je delovala kot tajna politična policija ozkega vrha komunističnega režima v Jugoslaviji. Pirjevec tudi ne razlikuje med uslužbencem in sodelavcem Udbe.
V sestavku »Kardeljev odstrel« Pirjevec piše o lovu (leta 1961), na katerem je srbski politik Veselinov po nesreči zadel Kardelja. Pirjevec najprej piše o nesreči, drugič o dvoumni nejasnosti, tretjič o možnostih ostrostrelca, četrtič o sumih! Povsem jasno je, da je šlo zgolj za nesrečo, a Pirjevec nas raje pusti v dveh!
Pirjevec zapiše: »Jugoslavija je leta 1947 podprla odločitev OZN, da razdeli Palestino na dvoje.« Ne drži – v OZN, 29. novembra 1947, se je Jugoslavija pri glasovanju za dve državi vzdržala!
Pirjevec zapiše, da je Tito na svojo pest z Izraelom pretrgal diplomatske odnose. Ne drži, o tem so z njim razpravljali vsi vodilni jugoslovanski politiki. Ob tem še trdi, da je na seji vodilnih komunistov 11. junija 1967 Kardelj obtožil Tita, da vodi »prorusko politiko«. To ni res, saj je iz stenograma Kardeljevega nastopa razvidno, da je ta brezpogojno podprl Tita!
Pirjevec piše, da je KOS prišel na sled slovenskemu tajnemu kupovanju orožja in da je naša teritorialna obramba uvažala orožje iz Francije. To je izmišljotina. O tem sva z Radom Pezdirjem napisala knjigo Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB in bi Pirjevec lahko tam našel vse prave (arhivske) podatke v zvezi s tem!
Pirjevec zapiše, da se Jovanka, Titova soproga, od obiska nemškega kanclerja Helmuta Schmidta maja 1977 ni več pojavila v javnosti. Ne drži. V moji knjigi Jovanka in Udba bi Pirjevec našel pravi podatek.
Pirjevec piše, da je Tito v pogovoru z vodilnimi generali in politiki v Karađorđevu tik pred smrtjo, 28. decembra 1979, baje obtožil Kardelja, da je kriv za zlom Jugoslavije in partije. Že datum je napačen. Takrat, 28. decembra 1979, ni bilo nobenega sestanka politikov in vojaškega vrha s Titom. Verjetno je ta datum Pirjevec pobral pri prevarantu Vjenceslavu Cenčiću, ki dejansko piše o tem sestanku in če pri tem spotu še izmisli (falsificira) stenogram tega neobstoječega poznodecembrskega sestanka!
Prikazal sem samo nekaj tega, kar sem kritično ocenil v knjigi Anti-Pirjevca. Več tega (in tudi o Dežmanovi kritiki Pirjevčevih Partizanov) je bilo predstavljeno na premierni predstavitvi na Slovenski matici. Še enkrat vabljeni k branju knjige.
Mag. Igor Omerza (Demokracija)