V javnost je prišel interni komunikacijski načrt Gibanja Svoboda, ki razkriva, kako namerava stranka voditi kampanjo proti interventnemu zakonu. Kot je razkril portal Zanima.me, 49-stranski dokument ne vsebuje vsebinskih izhodišč za nasprotovanje zakonu, temveč predvsem podrobna navodila za čustveno nagovarjanje volivcev, usklajevanje objav poslancev in širjenje strankarskih sporočil prek družbenih omrežij. Andrej Drapal je ob razkritju internega načrta opozoril, da dokument razkriva predvsem načrtno vzbujanje strahu in izogibanje vsebinski razpravi. Kot je poudaril, takšna komunikacija kaže, da stranka nima dovolj argumentov za prepričevanje volivcev.
Na razkriti dokument se je odzval tudi komunikacijski svetovalec Andrej Drapal, ki je komenitral najbolj izstopajoče izseke načrta kampanje proti interventnemu zakonu. Namen tega je namreč zapisano že na začetku načrta: “Naša argumentacija mora sloneti na predpostavki, da bi bila zmaga na referendumu zelena luč za to, da desna koalicija družbo pelje v popolnoma nov scenarij in ta scenarij je strašljiv. Če se zakon uveljavi, življenja, kakršnega smo poznali, ne bo več.”
Drapal v tem ne vidi argumentiranja, temveč načrtno vzbujanje strahu. “Zakaj? Ker na določenih točkah ne morejo najti argumentov. In če ni argumentov, je njihova edina možnost vzbujanje strahu,” je komentiral.
Gre za enega najbolj zgovornih delov dokumenta. Avtorji namreč določajo, da mora kampanja temeljiti na predpostavki, da bi zmaga na referendumu pomenila odprtje poti za popolnoma drugačno družbeno ureditev. Takšen pristop po Drapalovi oceni kaže, da stranka namesto soočanja z vsebinskimi vprašanji uporablja predvsem čustvene odzive volivcev.
Poslancem naročajo, naj ne odgovarjajo vsebinsko
Posebej zgovoren je tudi del dokumenta, ki določa, kako naj se poslanci odzivajo na očitke nasprotnikov zakona. Pri nekaterih vprašanjih jim načrt izrecno svetuje, naj ne odgovarjajo vsebinsko, temveč razpravo preusmerijo drugam. Pri očitku, da je Svoboda v času vladanja sama preveč zapravljala, je denimo predvideno navodilo: “Ne odgovarjamo vsebinsko.” Predlagani odziv pa se glasi: “Ne odgovarjaj; vrni se k vprašanju, kdo plača luknjo.”
Dokument tako razkriva, da je za kampanjo predvidena tudi vnaprej pripravljena strategija izogibanja neprijetnim vprašanjem, namesto da bi se nanje odgovarjalo z vsebinskimi pojasnili.
Tudi volivci, ki podpirajo ukrepe, so tarča posebne strategije
Zanimiv je tudi način, kako namerava Svoboda nagovoriti volivce, ki posamezne ukrepe interventnega zakona sicer podpirajo, vendar nasprotujejo Janezu Janši. Načrt namreč predvideva posebno komunikacijsko strategijo za t. i. taktične volivce. Gre za ljudi, ki bi lahko podprli nižje davke ali druge gospodarske razbremenitve, a jih je treba prepričati, da glasujejo proti celotnemu zakonu.
Ena od predvidenih osrednjih formulacij za to skupino je: “Glasujete o celem paketu, ne o enem ukrepu.” Dokument ob tem uporablja tudi politične oznake, kot so “nazadnjaštvo, rasizem, nestrpnost in trumpizem”. Drapal je ob tem opozoril, da dokument pravzaprav ne pušča veliko prostora za ugibanja o dejanskem namenu kampanje. “To je že dolgočasno. To eksplicitno piše. Ta dokument je težko komentirati, ker so vse namene že napisali. Zelo kakovosten propagandni načrt, ki ni podprt z argumenti, ampak z vsem drugim možnim,” je dejal.
Usklajeno širjenje sporočil in vključevanje zunanjih govorcev
Razkriti načrt predvideva tudi zelo natančno organizacijo spletne kampanje. Poslanci naj bi vsak dan objavili vsaj eno vsebino o zakonu na svojih glavnih profilih, osrednje objave stranke pa naj bi vsi delili isti dan. V zadnjem tednu kampanje, med 30. novembrom in 5. decembrom, naj bi se aktivnost še povečala na najmanj dve objavi dnevno. Poleg tega dokument predvideva redno objavljanje videoposnetkov s terena, uporabo spletnega kalkulatorja in hitro odgovarjanje na komentarje.
Posebej zgovorno je navodilo glede kalkulatorja, katerega rezultati naj bi se širili prek osebnih profilov uporabnikov. “Z deljenjem rezultatov moramo preplaviti družbena omrežja,” je zapisano v dokumentu.
Načrt predvideva tudi vključevanje zunanjih strokovnjakov in drugih družbeno prepoznavnih posameznikov, ki naj bi javnost nagovarjali “neodvisno od stranke”, prek svojih kanalov in s svojimi besedami. Med potencialnimi govorci so navedeni profesorji, pravniki, zdravniki, podjetniki, učitelji, študenti in predstavniki tehnoloških podjetij.
Dokument tako ne razkriva vsebinskih sporočil, s katerimi želi Gibanje Svoboda prepričati volivce, temveč tudi natančno razdelan sistem njihovega širjenja. Drapalov komentar pa izpostavlja bistvo razkritja: namesto argumentiranega soočenja o interventnem zakonu je v ospredju komunikacijska strategija, ki računa na strah, čustva in preusmerjanje razprave.
A. G.