Avstrijski ekonomist Friedrich von Hayek je že pred desetletji opozarjal, da dolgotrajna koncentracija moči v rokah posameznika neizogibno vodi v zlorabe, klientelizem in erozijo institucij. Jankovićeva Ljubljana je učbeniški primer.
Dve desetletji enega človeka na čelu slovenske prestolnice sta dovolj. Celo preveč. Kar ne bi bila tako velika težava, če ta tujerodnež ne bi središča slovenstva in meščanstva hitro spreminjal v mešanico balkanske kulture s pridihom tretjega sveta. To lahko počne, ker Janković ni več župan. Je lastnik. Lastnik mestnega proračuna, lastnik odločitev, lastnik narativa in lastnik občutka, da je Ljubljana njegov osebni fevd, ki ga spreminja po svojem okusu.
Pustimo zdaj ob strani, da v politično-propagandnem oglasu za nov mandat Jankovića sodeluje človek, ki ves čas poudarja, da se šport in politika ne smeta prepletati. Poglejmo raje, kakšna je zapuščina dvajsetletnega županovanja mestnega šerifa. Ljubljana, ki bi morala biti motor slovenskega gospodarstva, je postala oder za večnega šefa, ki se obnaša, kot da so davkoplačevalci njegovi podaniki, proračun pa osebni račun. Prihodki mestne občine znašajo okoli 538 milijonov evrov, odhodki nekaj čez 560 milijonov. Dobrih dvajset milijonov evrov primanjkljaja sicer ni veliko, toda če pogledamo zadolženost občine, se zadeva spreminja s slabega na slabše: dolg se je lani povzpel na 373 milijonov evrov, kar je skoraj 70 odstotkov načrtovanih prihodkov.
Gremo naprej. Stožice. Simbol megalomanije. Stadion in dvorana sta tu, trgovski del pa še vedno sameva in se vleče skozi stečaje, tožbe in nove lastnike. Milijoni evropskih in občinskih sredstev, zasebni partnerji v težavah, banke z izgubami, podizvajalci na čakanju. In župan, ki mirno spi in zatrjuje, da je vse v najlepšem redu. Če zadeve pridejo do sodišča, se nekatere končajo z oprostitvami, druge se vračajo na sodišče. Toda bistvo ni v tem, ali bo kdaj pravnomočno obsojen. Bistvo je, da sistem dovoljuje, da en človek desetletja plava skozi sumljive posle, medtem ko se mesto zadolžuje in neto davkoplačevalci plačujemo ceno.
Ne gre za naključje. To je logična posledica dolgotrajne oblasti. Ko isti človek dvajset let odloča o zemljiščih, javnih naročilih, komunalnih podjetjih in urbanističnih načrtih, se okoli njega zgradi mreža odvisnosti. Prijatelji, znanci, bivši sodelavci, podjetja, ki vedo, kje je treba potrkati. In kdor kritizira, je sovražnik mesta. To ni vodenje. To je diktatura z masko demokracije.
Najhujši pa je psihološki učinek. Dve desetletji istega obraza ustvarita iluzijo nenadomestljivosti. »Samo on zna.« »Samo on ima izkušnje.« To je smrt demokracije v veliki lokalni skupnosti. Demokracija ni v tem, da ljudje volijo istega človeka, dokler ne umre na položaju. Demokracija je v menjavi, v konkurenci idej, v možnosti, da nekdo pride z drugačnim pristopom. Ko oblast postane doživljenjska, se institucije uklonijo človeku, ne obratno.
Janković, kakopak, ni edini krivec. Krivi so tudi volivci, ki so mu potrjevali mandat za mandatom, ker so imeli raje »močnega moža« kot negotovost spremembe. Kriv je sistem, ki omogoča, da se afere vlečejo v nedogled, medtem ko oblast ostaja nedotakljiva. Krivo je razmišljanje, da se uspeh meri po številu projektov, ne po njihovi ekonomski smiselnosti in transparentnosti.
Ljubljana potrebuje spremembo. Ne zato, ker je Janković star, ampak zato, ker je mesto postalo odvisno od enega samega človeka. Bistvo demokracije – da je oblast začasna – se je popolnoma izgubilo. Ljubljana kot slovenska prestolnica je prepomembna, da bi bila v rokah enega človeka. Zato je čas, da se pripoved, da lahko samo Janković vodi mesto, konča. Nihče, prav nihče, pa naj gre za lokalno ali državno oblast, ne sme postati sinonim za mesto ali državo.
Jože Biščak