Inštitut 8. marec je okrog sebe po Evropi zbral gosto mrežo nevladnih organizacij. Osrediščene okoli kampanje “My voice, My Choice” oz. “Moj glas, moja izbira” delujejo kot prava hobotnica, razpredena po vsej Evropi.
Grafika, ki jo je na družbenem omrežju objavil politični analitik Tomaž Štih, prikazuje, koliko organizacij je pravzaprav sodelovalo v kampanji, ki si je prizadevala za vzpostavitev finančnega mehanizma, ki bi ženskam iz držav EU, kjer nimajo povsem svobodnega dostopa do splava, omogočil splav v državah, kjer so ureditve v zvezi s splavom bolj liberalne.
Kampanja je dosegla omejen uspeh, saj jim je Evropska komisija sporočila, da ne namerava ustanavljati posebnega finančnega mehanizma za splav, saj je reguliranje le-tega v pristojnosti držav članic. Posledično je Evropska komisija prav tako odločila, da tudi države članice niso obvezane ustanavljati tovrstnih skladov. Domačim medijem je pobudo kljub temu uspelo predstaviti kot zmago, saj je Evropski parlament kljub precejšnji razdeljenosti poslank in poslancev pobudo podprl s 358 glasovi za in 202 glasovoma proti.
Zagotovo pa je bila kampanja uspeh v smislu grajenja mreže oz. hobotnice nevladnih organizacij, torej mednarodnega vpliva in dosega. Kot prikazuje spodnja grafika, imajo partnerske organizacije v vseh državah EU.
Odpira pa se tudi vprašanje o finančni moči te mreže. Koliko se te organizacije napajajo iz tujine in koliko iz državnih proračunov? Oboje pa je sporno. Financiranje iz tujine vzbuja sum zunanjega vmešavanja v demokratični proces suverenih držav. Pri financiranju iz domačih proračunov pa se zastavlja vprašanje neodvisnosti teh organizacij. Namreč, če je v javni razpravi mogoč argument, da se v primeru prenosa financiranja javnih medijev na državne proračune tvega politični vpliv na javni medij, potem je povsem logično, da državno financiranje nevladnih organizacij odpira možnost političnega vplivanja na delovanje teh organizacij.
Pretakanje denarja oz. kako skrajni levičarji prikrivajo državne in druge vire https://t.co/wj5lEGZymZ
— Libertarec (@Libertarec) November 11, 2026
Slovenija je eksemplaričen primer tovrstnega delovanja, kjer so nevladne organizacije pravzaprav podaljški levih političnih strank. To je razvidno tako iz programskih izhodišč nevladnih organizacij kot tudi iz njihovega javnega delovanja, ki pogosto deluje, kakor da je usklajeno z levimi političnimi strankami. Ne gre pa za edini steber moči levice. Pri kampanjah vplivanja na javno mnenje pa seveda ne sodelujejo zgolj nevladne organizacije, temveč tudi levici naklonjeni mediji in sindikati.
S. K.