Pred dobrimi tridesetimi leti, bilo je v začetku 90. let, sem kot novinar Slovenskih novic napisal članek o hitro spreminjajoči se demografski strukturi Ljubljane in napovedal, da bo čez 20 let župan prestolnice tujerodnež. No, zmotil sem se.
Zoran Janković je župan postal že prej (2006) in nato je na šestih lokalnih volitvah vedno zmagal v prvem krogu; dobil je od 57,5 odstotka (leta 2014) do 64,8 odstotka glasov (leta 2010). Tudi delež po narodnosti Slovencev se je v Ljubljani hitro manjšal. Po zadnjem popisu prebivalstva leta 2002, kjer so anketarji spraševali tudi po narodnosti, je padel pod 75 odstotkov. Od takrat naprej se po narodnosti zaradi politične korektnosti ne sprašuje več, vendar glede na trend lahko špekuliram, da je delež Slovencev danes že pod 50 odstotkov. Hkrati s tem trendom so urbana naselja postajala vse bolj naklonjena socialističnim idejam (levičarstvu), tako da danes v Sloveniji praktično ni več mestne občine, ki ne bi bila pod vplivom levičarsko-migrantskega eksperimenta.
Zato rezultat v največjem ideološkem in multikulturnem laboratoriju, ki v ´grand finale´ oziroma drugi krog pošilja aktualnega šerifa Zorana Jankovića in prvoborca skrajne levice Luko Mesca, sploh ni več (ali zgolj) novica. Je diagnoza stanja duha v mestu, ki je nekoč veljalo za srednjeevropski biser, danes pa je ujeto med dve uničujoči silnici: med balkanski pajdaški etatizem in klientelizem ter odkrito socialistično uravnilovko. In obe silnici sta močno začinjeni z multikulturalizmom.
Najprej poglejmo aktualnega gospodarja mestne hiše. Janković je v zadnjih dveh desetletjih Ljubljano preoblikoval po svoji podobi in podobi svojega poslovno-političnega omrežja. Pod krinko urejenega mestnega jedra, bleščečih fasad in prazničnih lučk se skriva sistem, ki nima ničesar skupnega s svobodnim trgom, vladavino prava ali srednjeevropsko meščansko tradicijo. To je učbeniški primer kronizma – pajdaškega kapitalizma, kjer mestni proračun služi kot bankomat za izbrane gradbene barone, kjer se javni razpisi prilagajajo vnaprej znanim zmagovalcem in kjer se urbanizem podreja interesom kapitala, ki je tesno zraščen z oblastjo.
Še bolj zaskrbljujoča je kulturna in civilizacijska preobrazba mesta. Ljubljana pod Jankovićevim žezlom vse bolj izgublja svojo tradicionalno slovensko in srednjeevropsko identiteto ter se nezadržno balkanizira. Ne gre zgolj za glasbeno kuliso na osrednjih mestnih trgih ob vsakem prazniku, temveč za mentaliteto ´lako ćemo´, za netransparentnost, za kult močnega vodje, ki je nad zakoni in sodišči, ter za prezir do lastninske pravice malega človeka, ko se ta znajde na poti kakšnemu velikopoteznemu betonskemu projektu. Če bo Janković dobil še en mandat, bo ta proces dokončen: Ljubljana bo postala prestolnica balkanskega upravljanja, kjer velja le beseda lokalnega paše. Njegov tokratni slabši rezultat glede na prejšnje volitve je posledica dvojega: na levici je imel hudo konkurenco (Luka Mesec), tujci iz tretjih držav nimajo več volilne pravice.
Na drugi strani ringa stoji izzivalec, ki bi moral po vseh zakonitostih zdrave pameti ostati na obrobju politične zgodovine, a ga je ljubljansko volilno telo – očitno opito z nostalgijo po prejšnjem režimu – izstrelilo v drugi krog. Luka Mesec je obraz tiste levice, ki se iz zgodovinskih polomij socializma ni naučila absolutno ničesar. Njegov program za Ljubljano ni vizija razvoja, podjetnosti in ustvarjanja blaginje, temveč manifest razlaščanja, regulacije in državnega oziroma občinskega intervencionizma.
Osrednja točka Meščeve kampanje – množična gradnja občinskih socialnih stanovanj, zamrznitev najemnin in obdavčitev praznih nepremičnin – je ekonomski strup ´par excellence´. Vsak študent prvega letnika ekonomije, ki je kdaj prebral vsaj eno stran Friedricha Hayeka ali Ludwiga von Misesa, ve, kam vodijo takšni ukrepi. Ko politika s prisilo poseže v cene najemnin in začne z davkoplačevalskim denarjem graditi ogromne betonske spalnice za svoje volivce, ne reši stanovanjskega problema, temveč ga le še poglobi. Zasebni investitorji se umaknejo, ponudba stanovanj na prostem trgu upade, kakovost bivanja pade, mesto pa se spremeni v ogromen socialni zavod, kjer so ljudje odvisni od milosti mestnih birokratov.
Mesec bi Ljubljano potisnil še globlje v objem socializma. Njegova vizija mesta je prostor, kjer zasebna pobuda velja za sumljivo, kjer je dobiček kletvica in kjer mora vsak posameznik za dovoljenje vprašati občinskega komisarja. Namesto nižjih davkov, deregulacije prostorskih načrtov in sprostitve trga, kar bi edino omogočilo cenejšo gradnjo in večjo ponudbo stanovanj, Mesec ponuja vrnitev v samoupravni socializem, le da je ta danes preoblečen v zeleno in mavrično embalažo.
Ljubljanski volivci bodo v drugem krogu izbirali med dvema obrazoma istega kovanca – kolektivizma. Janković predstavlja avtoritarni, balkanski kolektivizem močnega vodje, ki razpolaga z javnim denarjem kot s svojo lastnino. Mesec predstavlja ideološki, marksistični kolektivizem, ki bi v imenu socialne pravičnosti uničil še tisto malo svobodnega podjetništva in zasebne lastnine, kar je v mestu ostalo.
Ali še drugače. Čez 14 dni bo izbira za tujerodne državljane in levičarje podobna izbiri med sadno in čokoladno torto, saj sta oba kandidata naklonjena multikulturnosti in socialni pravičnosti z davkoplačevalskim denarjem. Staroselci, ki so ostanek ljubljanskega konservativnega meščanstva, pa so se znašli pred tragično dilemo – odločiti se morajo, ali naj jim hišo razžre plesen ali preglodajo črvi.
Jože Biščak