Dva pomembna dogodka sta se odvrtela v zadnjih dneh, ki sta v javnosti minila brez večjih odzivov, medijska ignoranca pomembnih odločitev in preusmerjanje pozornosti javnosti na trivialnosti pa je najboljši pokazatelj, da se v ozadju dogajajo pomembni premiki.
Nujna seja treh odborov slovenskega parlamenta, ko so poslanci samo v 48 urah na za javnost zaprti seji odprli in zaprli točko “Stališče Republike Slovenije do osnutka skupnega stališča EU za odprtje in začasno zaprtje poglavja 26 – Izobraževanje in kultura za Srbijo”, v prevodu dejansko pomeni, da se je Slovenija s to odločitivijo vladajoče koalicije odrekla gradivu, ki je sedaj shranjeno v beograjskih arhivih. Ko bo Srbija stopila v EU, ne bo nobenih možnosti, da bi dobili arhive, čeprav to določa Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je pričel veljati 3. junija 2004. Priloga D tega sporazuma govori o državnih arhivih SFRJ, ki dajejo Sloveniji pravico, da raznovrstno arhivsko gradivo dobi v originalu.
Izigrani pri Hrvaški, sedaj še pri Srbiji
Ne smemo biti naivni: po tej odločitvi za Slovenijo ne bo možnosti, da bi beograjsko arhivsko gradivo še kdaj videli. Ko je Hrvaška pristopala k Evropski uniji, sem bil poslanec in naša poslanska skupina je bila proti ratifikaciji pristopne pogodbe Hrvaške k Evropski uniji, vse dokler ne bo znano, kakšen bo arbitražni postopek glede meje. Sedaj se že nekaj let kaže, da smo takrat imeli opozicijski poslanci prav in da bi morali rešiti vprašanje meje pred vstopom Hrvaške v EU. Tako kot bi morali rešiti vprašanje dragocenih arhivov, preden zapiramo poglavja s Srbijo in ji odpiramo pot v Evropsko unijo.
Zaprtje arhivov koristi slovenski levici in Srbiji
Seveda pa ta hitrost in odločitev, ki so jo sprejeli koalicijski poslanci, ustreza tako krogom v Srbiji kakor tudi marsikateremu v Sloveniji. Mnogo je ljudi na oblasti, lastnikov privatiziranih podjetji in vplivnih omrežij, ki dejansko vladajo v Sloveniji in se bojijo beograjskih arhivov. Večina udbovskih arhivov je bila v Sloveniji na prelomu v demokratizacijo uničenih, nekaj malega je sicer padlo mimo strojev za uničevanje dokumentov v Vevčah, in tranzicijsko levico je strah, kaj se še nahaja v arhivih Beogradu.
V ustavo tudi skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ?
In drugi, le navidez manj pomemben dogodek, ki se je končal z nekajvrstično vestjo na STA, pa je bil sprejem predstavnikov tako imenovane Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodnosti nekdanje SFRJ pri predsedniku parlamenta Milanu Brglezu.
Brglez in Cerar bosta očitno širokosrčna, saj Brglez kot morebitni kandidat za predsednika države ne bo izpustil priložnosti, da si pridobi 200 tisoč potencialnih volivcev. “Držim besedo!” je slogan, o katerem Brglez razmišlja ob morebitni kandidaturi na predsedniških volitvah.
Miro Petek