Beseda, ki jo poznamo vsi. Pa vendar ima v slovenščini tako različne pomene, da te, razmišljujočega o tem, presenetijo. Priznanje je nekaj, kar lahko dobite, kar izraža hvalo, priznanje pa je tudi nekaj, kar lahko storite. Ne samo, da nekomu izrazite priznanje, temveč da neko dejanje ali ravnanje priznate. Svoje ali tuje. Priznanje napake, priznanje kaznivega dejanja, prevare, pa tudi priznanje kot poseben akt, kot so recimo priznanje države, priznanje veljavnosti nekega dokumenta s strani državnega urada in podobno. Priznaš torej lahko dejanje, ki si ga storil, prav tako pa lahko priznaš, da je nekdo tretji storil neko dejanje nad drugim. V tej zvezi je bil pred nekaj dnevi priznan genocid, ki so ga zakrivili Turki nad armenskim narodom. Tokrat je genocid nad Armenci priznal nizozemski parlament z resolucijo, ki je bila izglasovana skoraj soglasno.
O genocidu nad Armenci nismo v šoli izvedeli praktično ničesar. Šele pozneje, ko so Armenci, razseljeni po vsem svetu, začeli opozarjati na genocid nad njihovimi predniki, se je počasi svet le zganil in zanikal besede Hitlerja, ki je izvajal genocid nad Židi, Cigani, Slovani. Hitler je baje dejal, “saj tudi o genocidu oziroma poboju Armencev med prvo svetovno vojno nihče več ne govori.”
Genocid se je začel z zaprtjem 60.000 armenskih vojakov v delovna koncentracijska taborišča, nato pa z izgonom Armencev v puščavske predele Sirije in Mezopotamije. Aprila 1915 pa so v takrat še Konstantinoplu, danes pa že Istanbulu, in drugih turških mestih aretirali in večinoma pobili armensko inteligenco. Skupno naj bi takrat umrlo milijon in pol Armencev, preživeli pa se po koncu vojne niso več mogli vrniti v Turčijo in so ostali razseljeni po zahodni Evropi, Ameriki, Avstraliji ali pa so se naselili v ruski del Armenije. V Erevanu stoji veličasten 44-metrski obelisk, ki simbolizira ponoven preporod Armencev, postavljen ob 50. obletnici genocida. Obelisk obkroža 12 kamnitih blokov, ki simbolizirajo dvanajst izgubljenih pokrajin, ki so zdaj na ozemlju Turčije. Znotraj kroga gori večni ogenj. Stometrski zid vodi v park in ni prazen, kot sta prazni ljubljanski kamniti steni. Ne, na njem so zapisana imena krajev, za katere je znano, da so se v njih izvedli pokoli. Vsekakor gre za spomenik, ki izkazuje spoštovanje do žrtev genocida, ki so ga izvedli Turki nad krščanskimi Armenci in ki Armence vedno znova opominja na nevarne sosede in na žrtve njihovega nezaslišanega barbarstva. Da je šlo za genocid, so priznali tako ZN kot tudi Evropski parlament.
Zakaj priznanje Palestine, o Armeniji pa ni niti govora?
O priznanju genocida nad Armenci razmišljam zaradi histerične želje po priznanju Palestine, ki jo v zadnjem času uprizarjajo dušebrižniki v slovenskem parlamentu. Res je, da je državo Palestino priznalo bistveno več držav, kot je priznalo genocid nad Armenci, vendar nas že kratek pregled nad državami, ki so jo priznale, prepriča, da gre večinoma za članice t. i. Organizacije za islamsko sodelovanje (OIC) in članice Arabske lige. Od držav EU so Palestino kot državo priznale le države nekoč vzhodnega bloka, ko še niso vstopile v EU; Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija ter Malta in Ciper, nekako se je v tej skupini znašla tudi Srbija, vse so priznale Palestino kot samostojno državo leta 1988, pozneje še Črna gora in BiH. Presenetljivo ali pa tudi ne pa je Palestino priznala tudi Švedska leta 2014.
Človek se težko izogne vzporednici med priznanjem genocida nad Armenci in Slovenci
Ker se bliža predvolilni čas, bodo usta vseh politikov leve provenience in tudi dela politikov desne polne floskul o gledanju v prihodnost in pozabi preteklosti. Revanšizem, ki ga sicer predstavnik stranke, ki se prikazuje kot nova zvezda Danica, ki blešči na političnem nebu, razume kot pregon gospodarskega kriminala, ki se je zgodil, bodo brez dvoma nalepili na Janeza Janšo in stranko SDS. Ni bolj prikladne osebe, kot je človek, ki so mu 30 let delali krivice, in stranke, katere člani še vedno upajo na spodoben pogreb zverinsko poklanih svojcev, da se jim prilepi psovka revanšisti. Ne bo jih motilo, da države civiliziranega sveta priznavajo genocid nad Armenci, ki se je zgodil pred 102 letoma, in da v nobenem parlamentu države EU, ki sprejme to resolucijo, ne govorijo o tem, da ne smejo gledati v preteklost, ampak v prihodnost.
Človek se težko izogne vzporednici med priznanjem genocida nad krščanskimi Armenci in priznanjem genocida nad ravno tako krščanskimi Slovenci, ki so ga izvedli med in po drugi svetovni vojni ideološki vzorniki in v veliki meri tudi biološki predniki današnjih t. i. “socialnih” politikov. Zato predlagam, da storimo prvi korak, ki je vedno najtežji: priznajmo, da so Turki pred 102 letoma storili genocid nad Armenci. Drugi korak, to je zavest o totalitarizmu in posledično priznanje genocida nad slovenskim katoliškim življem, bo potem že bistveno lažji. Takrat verjetno zahteve po priznanju Palestine zlepa ne bo nihče več postavljal na dnevni red državnega zbora. Zadeve bodo bistveno bolj jasne in razumljive.
Lucija Šikovec Ušaj