V slovenskem sodstvu se je v pravnem smislu zgodilo nekaj dramatičnega, naravnost škandaloznega. Skoraj eno leto potem, ko pred sodiščem ni bilo več nobene vloge tožilstva, je sodišče brez tožnika kazenski postopek začelo kar samo. Ustavna sodnika ddr. Jaklič in Šorli sta prepričana, da to predstavlja nepopravljivo škodo. Še več, sodnik Šorli je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal: “S tem, ko je (obdolženi, op. p.) potisnjen v navidezni kazenski postopek, za katerega ni bila izpolnjena temeljna predpostavka, se posega v njegovo osebno svobodo in dostojanstvo, izpostavljen je medijski stigmatizaciji, ustvarja se videz njegove krivde. Teh posledic ni mogoče odpraviti, na voljo je kvečjemu denarna odškodnina – satisfakcija.” S tem se strinja tudi sodnik ddr. Jaklič, ki ugotavlja: “Obravnava ga kot nekoga, ki v nasprotju s sodržavljani ni vreden najbolj osnovnih postulatov civilizirane družbe, temelječe na vladavini prava.”
Ustavno sodišče je obravnavalo ustavno pritožbo zoper vabilo na glavno obravnavo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25. maj 2017 ter zoper dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave dne 6. junij 2017. Slednje sodišče v Mariboru je namreč takrat zoper pritožnika vodilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, vendar pa je ustavno sodišče zavrglo pritožnikovo ustavno pritožbo. To je podpisana sodnica dr. Jadranka Sovdat obrazložila s tem, da je pritožnik uveljavljal kršitve ustave, konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. “Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Vabilo na glavno obravnavo ter dopis o preklicu in preložitvi glavne obravnave nista akta, s katerima državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč sodita med ukrepe za zagotovitev (obtoženčeve) navzočnosti pri dejanjih v kazenskem postopku.”
Brez tožnika ni sodnika
S tem pa se ne strinjata ustavna sodnika ddr. Klemen Jaklič in Marko Šorli, saj sta podala odklonilni ločeni mnenji. Ddr. Jaklič je v odklonilnem ločenem mnenju poudaril, da se ustavni pritožnik “pritožuje zaradi kršitve temeljne človekove, ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja, natančneje načela, da brez tožnika ni sodnika, kar je ena od bistvenih sestavin pravice do poštenega sojenja.” Ob tem je obrazložil, da je “okrožno državno tožilstvo v tej zadevi sprva vložilo zahtevo za preiskavo, katere pravni temelj pa je sodišče po uradni dolžnosti nato razveljavilo in tožilstvu naložilo, da svojo zahtevo za preiskavo popravi. Tožilstvo zahteve za preiskavo ni popravilo, temveč je 18. marca 2014 na sodišče namesto popravljene zahteve vložilo neposredno obtožnico.” In zoper to obtožnico se je pritožnik pritožil.
Ustavno sodišče bi lahko izjemoma odločilo o ustavni pritožbi, a v tej zadevi ni
Ddr. Jaklič dodaja, da bi ustavno pritožbo na podlagi zatrjevanja tako očitnih in ekscesnih kršitev vselej sprejel v obravnavo, odločitev večine sodnikov je zanj namreč nerazumljiva. “Gola navedba iz obrazložitve večine, da vabilo na glavno obravnavo ‘ni akt, s katerim državni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika’, in da ustavno sodišče (ki sodi le o aktih takšne narave) zatorej o njem ne more odločati, je brez vsakršne vsebinske moči. Popolnoma jasno je, da gre za posamični akt, ki predstavlja pravno obvezujočo odločitev državne oblasti (in sicer sodne) in za katerim stoji aparat državne prisile, tako fizične (prisilna privedba, če se obtoženi ukazu iz vabila izogiba) kot tudi finančne (ki jo za kršenje ukaza iz vabila izrecno določa zakon). Zavestna odločitev, da naj bi s prisilno privedbo in grožnjo le-te (ter s spremljajočim finančnim bremenom) v primeru nespoštovanja odločitve državnega organa, kot je vsebovana v vabilu, ne bilo poseženo v posameznikovo svobodo, da ravna drugače, kot je z vabilom odločilo sodišče, z vidika materialne resnice drži približno toliko kot zavestna odločitev, da je zemlja ravna ploskev in da se ne vrti. A vendar se vrti. In je seveda okrogla. Prav tako, kakor je tudi svoboda ustavnega pritožnika v fantomskem postopku še kako hudo okrnjena s prav vsakim novim aktom (v katerem je vsebovana konkretna oblastna odločitev in za katerim zoper pritožnika sloni fizična in finančna prisila), ki ga v takšnem ‘kazenskem postopku’, ki to brez tožnika v resnici sploh ni, sprejme državni organ.” Ustavni sodnik dodaja, da 51. člen zakona o ustavnem sodišču izrecno določa, da lahko omenjeno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi zaradi nje nastale za pritožnika nepopravljive posledice.
“Sodišče ne sme začeti kazenskega postopka na podlagi svoje iniciative”
Odklonilno ločeno mnenje pa je napisal tudi ustavni sodnik Marko Šorli, ki poudarja, da se kazenski postopek lahko uvede le na zahtevo upravičenega tožilstva. “To pomeni, da sodišče ne more oz. bolje ne sme začeti kazenskega postopka na podlagi svoje iniciative. V tej procesni predpostavki je izraženo tradicionalno akuzatorno (obtožno) načelo – nemo iudex sine actore. Eksistenčna vezanost postopka na zahtevo tožilca je poudarjena s strogostjo sankcioniranja kršitve tega načela. Sodišče je dolžno ves čas postopka paziti, ali je podana ta procesna predpostavka, postopka ne sme uvesti, če ni tožilčeve zahteve.” Dodaja, da je očitna kršitev načela poštenega postopka, vsebovanega v 29. členu ustave, ki med drugim zahteva tudi, da se kazenski postopek lahko uvede in vodi le na zahtevo upravičenega tožilca. “Obtožnico, na podlagi katere teče ta postopek, je treba šteti za neobstoječo. Sodišče je s tem, ko je tožilstvu na opisan način omogočilo uvedbo postopka, ravnalo v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij iz 22. člena ustave, ravnanje v korist tožilca kaže na kršitev zahteve po nepristranskosti sojenja (23. člen ustave).”