Milan Kučan: “Danes smo izgubili volitve, jutri je nov dan in hočemo biti zmagovalci.” Zato naj začnem tale povolilni zapis z mislijo Sorosovega maziljenca in migranta v Budimpešti, sicer pa obsedenca z Janezom Janšo, ki je nekaj ur po veliki zmagi SDS in Janše zapisal, da zdaj je pa čas, da Janša odstopi. In se zelo čudim, da ga Janša ne uboga. A naš politični prostor je zaradi neuspele dekomunizacije precej sprevržen. Logično je namreč, da odstopajo zmagovalci, ne pa poraženci, kot je to storil oni iz SLS, ki si ga nikdar nisem mogel zapomniti, ker je imel karizmo toplega piva in mrzlega golaža.
Seveda človek za še en, tokrat dokončen, poraz naslednice Slovenske kmečke zveze ni sam kriv. Hiranje in smrt SLS sta se začeli familijarno z bratoma Podobnik, ki sta po pričevanju dobro obveščenih v SLS bila peronospora, kasnejši predsedniki, ki so se menjavali kot spodoben mož spodnjice, pa so v SLS prinesli še bolezen norih krav. Eden od teh je bil Franc Zagožen, ki je zaslužen za to, da še zdaj nimamo večinskega volilnega sistema, zadnji in ne poslednji pa je Radovan Žerjav, ki je zabil nož Janši v hrbet in potem pobegnil v ilegalo. O Francu Bogoviču se ne splača parlamentirati, ker je bil levičar na začasnem delu v SLS. In zdaj je, kar je.
Levica Luke Mesca je tudi zmagovalka volitev, pri čemer cenim Meščevo priznanje, da “gre za stranko preteklosti”, kar se mu je zareklo, a od srca. In bo božansko videti, kako bodo drugi z levice mimo Janše sestavljali koalicijo z mesečniki, ki so v 21. stoletje padli iz leta 1945 in ki vstop v koalicijo pogojujejo z referendumom o izstopu iz Nata. Po svoje pa sem tudi žalosten, ker so te volitve terjale veliko žrtev. Seveda moram na prvem mestu sadistično omeniti Janija Möderndorferja, ki je padel na listi SMC, pri čemer se čudim, da še vedno ni prosil Janše, ali lahko prestopi v njegovo stranko. A kaj zdaj s tem človekom? Nekdo je že zlobno pripomnil, da si je v kliničnem centru rezerviral dve kahli. No, jaz mu ju ne bi zaupal.
Lahko pa gremo še malo veseljačit! Alenka Bratušek si je zaman omislila predvolilne kreacije tipa Ivanka Trump – ni bila izvoljena. Karlu Erjavcu se koalicija sovraštva z Jankovićem ni splačala; še več, stala ga je izvolitve v državni zbor. Zanj sta se bila pripravljena žrtvovati Saša Dončić, ki ni bil izvoljen, in njegov sin Luka, ki bo ta madež dolgo pral v kemični čistilnici. Normalni ljudje se vendarle morajo zavedati, kaj pomeni, če se objemaš z Jankovićem – hitro pristaneš na ravni farmacevtke. Seveda je gnusno, da je bil izvoljen Marko Bandelli, a vsake volitve prinesejo tudi takšne perverzije. Koga pa tudi odnesejo. Cerarjeva stranka je tako rekoč devastirana, kot da je čeznjo zdrvel orkan trinajste stopnje, čeprav uradno obstaja ena stopnja manj. To sicer povzroča tudi neugodno burko, ker se Jasna Murgel vrača v sodniške vrste in bo lahko sodila “v imenu Cerarja in SMC”. Po drugi strani pa je odpadel Dragan Matić, kar pomeni, da v parlamentu le ne bo zastopnika JLA in SFRJ. Tudi mali velenjski Tito Jan Škoberne ni ušel pravični roki volivcev in bo lahko v rodnem mestu dobil službo vzdrževalca Titovega nenaravnega spomenika. Andreja Katič pa bo tam lahko sadila rožice in se nostalgično spominjala, kako je uničila Slovensko vojsko.
Pa NSi? Matej Tonin bi z levico, če bi ostal nedolžen, kar pa ne gre. Levica je še vsakogar razdevičila dostojnosti in dostojanstva.
Vinko Vasle