V letu, ko praznujemo 30 let samostojnosti, še vedno obstajajo taki, ki se jim močno kolca po socializmu. Z namenom, da bi ohranili število vernikov, redno prodajajo zgodbo o časih, ko sta se “cedila med in mleko”. Da bi bilo to tako še danes, vztrajajo, kako je nujno, da zmaga stranka Levica. A vendarle, če pogledamo, kako je prakticiranje socializma s strani tistih, ki ga najbolj opevajo, videti v praksi, bi težko našli koga, ki bi želel, da bi življenje v 21. stoletju potekalo na takšen način.
Prizori zapuščenih prostorov stranke Levica, ki so razvidni iz priloženih fotografij, so povsem v duhu takratnega časa. Vse je zastarelo, umazano in propadajoče. Kot lahko vidimo, ni sledu o čem, k čemur bi stremel kdorkoli. Pri tem so seveda izvzeti vsi tisti, ki so nekdaj stanovali v Rogu ali pa se še dandanes redno mudijo na Metelkovi.
Prostori v duhu nekdanjih časov
Lahko bi rekli, da žalostno stanje propadajočih prostorov odseva duhovno stanje Levice in propadlega socializma. Vsi tisti, ki žalujejo za socializmom, namreč pozabljajo omeniti, da je bilo mogoče tedaj ugledati prizore, ko se je stalo na mrazu za posodo goriva ali hlebec kruha, prizore s praznimi policami, kjer bi morali biti kava ali pa pralni praški. Zaradi pomanjkanja bencina so državljani morali upoštevati stroge varčevalne ukrepe pri nakupu.
Glede na to, da smo bili v času Jugoslavije revnejši kot sedaj, je težko verjeti, da bi si kdo res tako močno želel nazaj. Seveda nekateri kupijo zgodbe, češ, kako ni bilo težav s tem, da se dobi službo. Glede na to, da je prišlo do izgona jugoslovanske delovne sile (predvsem v Zahodno Nemčijo in Avstrijo), je povsem jasno, čemu. Ker pa mladi nimajo izkušenj iz prve roke, je logično, da verjamejo takšnim zgodbicam. Človek se vpraša, ali bi bili jugonostalgiki pripravljeni iti v tujino, ko bi potrebovali kavo, banane ali pa kavbojke.
Prizori socializma imajo dve plati. Na vsakomur pa je, kako je pripravljen to sprejeti. Če bi prav vse komponente, ki socializem zaznamujejo, preslikali v sedanjost, ali pa celo v prihodnost, je težko verjeti, da bi bila podpora tolikšna, kot si predstavljajo najzvestejši jugonostalgiki.
Sara Kovač