Marjeta je bila stara le šest let, ko so v njihov dom sredi noči vkorakali uniformiranci z mitraljezi in jim dali pet minut, da vzamejo stvari. Marjeta je s seboj vzela svojo punčko. Naložili so jih na tovornjak k ostalim, ki so delili enako usodo, in jih odpeljali na hrib. Koliko časa so se vozili, se Marjeta ne spomni, v spominu ji je ostal le strah, ki jo je takrat prežemal do kosti. Na hribu so skupino ljudi postrojili. Marjetina starša sta pričakovala najhujše, zato sta k hčerki skrila svoja poroča prstana – otroka se bodo morda usmilili in ga ne bodo usmrtili, jima je rojilo po glavi.
Pisalo se je leto 1946, ko so Marjetino družino sredi noči brez pojasnila izgnali iz njihovega doma v Celju, jo natrpali na tovornjak k ostalim in jih odpeljali v neznano. Oče je s seboj vzel dva kovčka, ki ju je napolnil v nekaj pičlih minutah, šestletna deklica pa se je oklepala svoje igrače. Bila je prestrašena, seveda ni vedela, kaj se dogaja. Nihče ni vedel. Njena mama je bila vsa krvava, Marjeta jo ima še sedaj pred očmi. Nekaj časa so se vozili, ko so prispeli na njej neznan hrib. Tam so jih postrojili in družina je pričakovala, da jih bodo postrelili. To se na njihovo presenečenje ni zgodilo, nagnali so jih čez mejo v Avstrijo, v taborišče. Šli so peš. Svetila je luna, se spominja Marjeta. Oče je spustil kovčka, ki ju ob vsem naporu ni več zmogel nositi. Ostali so brez vsega, Marjeta pa se je še vedno oklepala svoje punčke.
Sedaj 83-letna Marjeta Muck več ne ve, koliko časa so hodili in kako jim je sploh uspelo priti do taborišča. Se pa dobro spominja tamkajšnjih razmer. Za večno se ji je vtisnil v spomin moški, ki je imel epileptične napade, ona pa je zraven njega ležala na tleh, v njegovem urinu. Takih stvari človek ne pozabi, zaznamujejo ga za vse življenje. Muckova je kasneje izvedela, da so jih iz domovine izgnali zaradi nemškega priimka, pa čeprav je bila njena mama Slovenka. Tudi oče se je imel za Slovenca, saj je na naših tleh živel že od ranega otroštva. Doma nikoli niso govorili nemško, oče je ljubil planine, ljubil je Slovenijo. Takrat je sicer veljalo, da se oseb mešanih zakonov ne sme izgnati, a se tega pogosto ni upoštevalo – sploh če je imela družina nekaj premoženja. Njen oče je bil najboljši oče na svetu, Marjeta danes obuja spomine, žal z grenkim priokusom.
Marjetin oče je bil Ernest Jungdorfer. Bil je nezakonski sin matere avstrijskega porekla, ki se je kasneje poročila s Slovencem. Tako se je mladi Ernest iz Gradca kmalu preselil v Slovenijo – pred tem je sicer nekaj časa živel pri rejniški družini, saj je morala njegova mama delati, da sta lahko preživela. Ravno potomci te rejniške družine so Marjeto in njena starša mnogo let kasneje vzeli iz taborišča k sebi domov. Nekaj časa so potem bivali pri njih in bili s prostorom zelo na tesnem, saj so živeli v enosobnem stanovanju. Marjeta je en razred osnovne šole tako končala v Gradcu – kako ji je to uspelo, še sama ne ve, saj ni znala govoriti nemško. Nato so imeli veliko srečo, da so se lahko vrnili v Ljubljano. Očitno jim je uspelo dokazati, da so bili iz domovine izgnani neupravičeno: konec koncev je bila že Ernestova mati poročena s Slovencem, enako tudi Ernest z Marjetino mamo, ki je bila iz Kranja. Po mnenju Muckove je pri njihovi vrnitvi pomagalo predvsem dejstvo, da se je očim njenega očeta poznal z Josipom Vidmarjem. Drugače se z družino verjetno niti ne bi ukvarjali.
Komunistično nasilje za vedno pustilo posledice na celotni družini
Očeta so preganjali tudi kasneje. Ko je v službi izjavil, da je Stalin isti kot Hitler, so ga pregnali v Srbijo, kjer je moral voditi gradbišče. Pod seboj je imel veliko skupino muslimanov, ki so ga ob neki priložnosti tudi napadli. Jungdorfer si je hotel odrezati nogo, samo da bi se lahko vrnil v Ljubljano. Po besedah Muckove je očeta nato rešil dr. Šrot. Kasneje je njen oče dobil službo v gradbenem podjetju Tehnika – v gradbeništvo ga je vpeljal že njegov očim, in od takrat naprej so končno živeli bolje. A vsi dogodki so seveda pustili tragične posledice. Marjetina mama je že kmalu po tem, ko so zapustili taborišče, doživela živčni zlom, Muckova pa še danes ne razume, zakaj jo je v otroških dneh doletela tako huda krivica. “Kaj sem bila jaz kriva, ne morem preboleti,” pove z bolečino v očeh in prizna, da je vse življenje podoživljala to krivico, ki ji je pustila hude travme in nespečnost, kar ji je seveda sčasoma načelo zdravje.
Nekateri so vložili prošnjo za vrnitev nazaj v domovino in so dokazovali, da niso Nemci, nekaterim – čeprav redkim, so tudi ustregli
Pripadniki narodne milice niso ugotavljali, ali je nekdo Nemec ali ni – po navodilih Ozne so imeli seznam in nalogo ljudi izgnati v taborišče, nam je pojasnil zgodovinar dr. Milko Mikola, ki je povedal, da je pogosto šlo za taborišče Strnišče pri Ptuju. Od tam so bili običajno nato izgnani v Avstrijo. Iz nekaterih pričevanj je možno razbrati, da so nekatere skupine ljudi nagnali čez mejo, potem pa so za njimi streljali in prikazali, kot da je šlo za pobeg preko meje. Za ljudi, ki so bili v mešanem zakonu, načeloma ni bilo predvideno, da jih izženejo, niso pa tega vedno upoštevali. Sploh če je šlo za bogate ljudi, saj je o izgonu v veliki meri odločalo premoženje. Če so nekoga proglasili za Nemca, je temu po odloku Avnoja sledila tudi popolna zaplemba premoženja. V tem primeru je to pomenilo zaplembo premoženja brez odškodnine – za razliko od nacionalizacije, kjer je bila po zakonu predvidena odškodnina, čeprav tudi tega v praksi večinoma niso upoštevali. “Če so dokazali, da je zakonski partner Slovenec, jih niso smeli izgnati – a če so imeli večje premoženje, tega niso upoštevali, saj je bil interes, da se polastijo premoženja večji, kot pa da upoštevajo zakonodajo oziroma lastne predpise,” je pojasnil Mikola, ki je med drugim avtor Zbornika z naslovom Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji. Z izgoni prebivalstva v Sloveniji je po vojni nadaljevala komunistična oblast – žrtve izgona so bili najprej pripadniki nemške in deloma madžarske narodne manjšine, nato pa tudi slovensko prebivalstvo. Pri tistih, ki so se lahko vrnili nazaj, praviloma sicer ni šlo za premoženje, verjetno je bil nemški priimek dovolj, o konkretnem primeru družine Jungdorfer razmišlja Mikola, ob tem pa dodaja, da je imela družina ogromno srečo, ki je mnogi drugi niso imeli.
Za komunistično partijo je bilo to, da so nekoga proglasili za osebo nemške narodnosti, idealna priložnost, da so se polastili premoženja
V vsakem okrajnem narodnoosvobodilnem odboru so takrat obstajale posebne komisije, ki so leta 1946 dobile ime okrajni oziroma mestni ali pa krajevni ljudski Odbori. Šlo je za zaplembne komisije, ki so odločale, komu se zapleni premoženje, ob tem pa se je zbiralo podatke o Nemcih na tistem območju. Če je nekdo imel večje premoženje, mu ni bilo rešitve. Dr. Mikola je doktoriral na temo zaplemb premoženja in prišel do ugotovitev, da so celo nekatere Jude proglasili za osebe nemške narodnosti. Eden izmed takšnih primerov je bil Marko Rosner, ki je bil pred 2. svetovno vojno lastnik tekstilne tovarne na Melju, in so ga celo postavili pred sodišče. Za komunistično partijo je bilo to, da so nekoga proglasili za osebo nemške narodnosti, idealna priložnost, da so se polastili premoženja. Tako je bilo zaplenjenih tudi kar 80 odstotkov podjetij – če nekoga niso proglasili za Nemca, pa so ga razglasili za narodnega sovražnika. V natiskanih odločbah je bilo navedeno, da je oseba nemške narodnosti – po odloku Avnoja jim je bilo tako zaplenjeno premoženje, osebe pa so bile izgnane. V Sloveniji je bilo takih odločb na podlagi Avnoja izdanih preko 20 tisoč, potem pa so bile zaplembe še na podlagi drugih zakonov. Tako so na primer zaplenili imetje vsakega, ki so ga partizani med vojno ubili oziroma likvidirali kot narodnega sovražnika. Vsakemu je bilo po 28. členu o zaplembi avtomatično zaplenjeno premoženje. “Imeli so celo vrsto različnih predpisov, ki so omogočali, da so brez milosti plenili premoženje,” je povedal Mikola, ki je med drugim še opozoril, da so pri nas izgoni potekali mimo odločitve zaveznikov – za razliko od na primer Poljske in Češke, kjer so bili izgoni Nemcev plod Postdamskega sporazuma.
Pravilo je bilo, da pravil ni
Marjeta Muck je kljub grenki izkušnji iz otroštva uspešno končala Klasično gimnazijo v Ljubljani in se vpisala na Pravno fakulteto. Danes kot upokojena sodnica za prekrške ne razume, kako je lahko takratna oblast kršila svoj lasten člen, poleg tega pa njeno družino iz domovine izgnala zgolj na podlagi mandatne odločbe, ki je bila brez vsake obrazložitve – razen da naj bi šlo za osebe nemške narodnosti. “Za takratni režim zakoni niso veljali,” je potrdil zgodovinar in novinar dr. Jože Možina ter dodal, da so uporabili le tisto, ker jim je ustrezalo, sicer pa so tudi svoje predpise sistematično kršili. “Saj se je tudi država po vojni imenovala Demokratična federativna Jugoslavija, pa o demokraciji ni bilo ne duha ne sluha,” je še pripomnil.
Sara Bertoncelj