“Če bi se NOB v Sloveniji organiziral po naravni poti, brez vpliva iz Moskve in Stalinove kolaboracije s Hitlerjem na začetku vojne, bi bila njegovo naravno jedro odporniška organizacija TIGR, ki je upor dejansko začela brez vsake ideologije. V tem primeru ne bi prišlo do narodovega razkola, do nepotrebnih civilnih žrtev in do zločinov proti človeštvu po končani vojni. Danes bi dan zmage praznovali takrat kot Evropa in ZDA in ne takrat kot Moskva in Beograd. Bili bi spravljeni, bilo bi nas več kot 3 milijone in imeli bi blaginjo na ravni Švice.”
13. maj 1941 je datum, ki v slovenski zgodovini nosi poseben pomen. Na Mali gori pri Ribnici, v bližini Češarkove oz. Lovšinove lovske koče, je potekal prvi oboroženi spopad organizacije TIGR proti italijanskemu okupatorju po aprilski okupaciji Kraljevine Jugoslavije.
TIGR (kratica za Trst, Istra, Gorica, Reka) je bila protifašistična organizacija, ustanovljena septembra 1927, z namenom upora proti fašističnemu zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem, ki je po rapalski pogodbi pripadla Italiji. Organizacija je izvajala obveščevalne dejavnosti, sabotaže in oborožene akcije, med drugim je leta 1938 načrtovala atentat na Benita Mussolinija, ki pa je bil odpovedan. TIGR je že pred drugo svetovno vojno vzpostavil obveščevalno mrežo, ki je podatke posredovala jugoslovanski vojski in britanski obveščevalni službi. Po okupaciji Jugoslavije aprila 1941 so se tigrovci vključili v Osvobodilno fronto (OF), a so jih komunisti, ki so prevladovali v partizanskem gibanju, izdali, kar je po vojni vodilo v zamolčanje njihovega prispevka.
Kako je potekal spopad na Mali gori
Italijanske sile so kočo obkolile in zahtevale predajo. V prvem streljanju sta bila ranjena Danilo Zelen in Ferdo Kravanja. Anton Majnik se je sprva vdal, a je med predajo izkoristil priložnost in pobegnil. Kravanja je bil ujet, a mu je po štirih mesecih uspelo pobegniti iz bolnišnice in se pridružiti partizanom.
Danilo Zelen, kljub hudim ranam, se je odločil za boj do konca. Italijani so uporabili več kot 20 min in ročnih bomb, da bi zlomili njegov odpor. V brezizhodnem položaju je Zelen, zavedajoč se, da ne bo preživel, raje kot ujetje izbral smrt in si vzel življenje. S tem je postal prvi Slovenec, ki je po okupaciji padel v boju proti okupatorjem.
V spomin na usodne dogodke 2. svetovne vojne, so se v soboto zbrali na Mali gori pri Ribnici. Nagovor je imel predsednik društva Slovenski TIGR – 13. maj Vili Kovačič, slavnostni govornik pa je bil član predsedstva Združenja VSO ter predsednik SDS Janez Janša.
Njegov govor si preberite v nadaljevanju:
Pred 20 leti je bila na tem mestu na Mali gori nad Ribnico prvič organizirana državna proslava v počastitev dneva upora proti okupatorju. Zato velja na začetku ponoviti nekaj stavkov, ki so bili takrat izrečeni. Citiram:
“Ker praznik v svojem sporočilu nosi še posebej značilnosti protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni primernejšega kraja, kot je kraj današnje prireditve. Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.
Slovenci, ali bolje slovenski Primorci, so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. Pri teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma poznejše Osvobodilne fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.
Znameniti angleški zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal, da so bili Slovenci po zaslugi TIGR-a prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva, motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem kraju je del prizadevanj, da se popravi zgodovinska krivica.
Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in se je šele pozneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR.
Ključni problem PIF, poznejše OF, je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, na katerih so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. S to monopolizacijo narodno odporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj.
Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Kmalu po okupaciji so se sem umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGR-a Danilo Zelen. Ko jih je po izdaji s strani lokalnih komunistov izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Hudo ranjenega Kravanjo so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu pozneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalu zvedelo po vsej Sloveniji in je med Slovenci dvigovalo uporniški duh.
Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv za vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu. Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je pozneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah.
Kljub 15-letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGR-a nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad tigrovcev s fašističnimi okupatorji je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22. julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci.
Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi značilnosti protifašističnega boja.
Pri sprejemanju je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27. april še naprej dan OF, vendar je bil z veliko večino zavrnjen. In pozneje ni bil nikoli več formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar, in to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino.”
Ti stavki so bili izgovorjeni pred dvema desetletjema. Danes jih ponavljam tudi zato, ker so zgodovinska dejstva iz njih po 20 letih v slovenski javnosti še bolj skrivana in zamolčana kot pa so bila do takrat. Tudi zaradi naivnosti. Kajti zgodovina nas uči, da se nekaznovano zlo vedno vrne. Nagrajeno zlo se vrne še hitreje. Zlo komunizma, ki je soodgovorno tudi za začetek 2. svetovne vojne, nikoli ni bilo kaznovano in zato imamo danes spet veliko vojno na evropskih tleh. Putin tam po lastnih besedah preganja naciste in v Sloveniji ima veliko občudovalcev in posnemovalcev tudi v vladnih vrstah. V Moskvo na parade si sicer še ne upajo, ker smo v EU in NATO, uprizarjajo pa podobne proslave doma.
Tudi po tisti proslavi 27. aprila 2005 sta se zvečer oglasila takratni predsednik ZZB NOV Janez Stanovnik ter predsednik stranke Socialnih demokratov Igor Lukšič. Oba sta slovesnost obsodila in zatrdila, da so bili Tigrovci teroristi. Uporabila sta govorico italijanskih fašistov in nakazala, da slovenska leva politika ni pripravljena priznati niti preprostih zgodovinskih dejstev, kaj šele obrniti svoje delovanje v smer sprave. Danes, po 20 letih, so rezultati takšne proti spravne, razdiralne, proti slovenske politike na dlani. Kot narod vse od osamosvojitve naprej še nikoli nismo bili tako daleč od sprave kot smo danes. Stran od nje nas še posebej potiskajo v zadnjih letih. Začelo se je s sramotno ukinitvijo Dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, nadaljevalo s preprečevanjem dostojnega pokopa žrtev iz morišča pod Macesnovo gorico in doseglo svoj vrh v zadnjih tednih. Državni praznik Dneva upora proti okupatorju so na državnih proslavah nezakonito preimenovali v dan OF, enopartijski komite iz Ajdovščine so proglasili za prvo slovensko vlado in včeraj so konec druge svetovne vojne praznovali na isti dan kot v Moskvi in Beogradu. Pod enakimi simboli. Tisti starejši se spominjamo, da so v nekdanji SFRJ s podobnim pompom začeli poudarjeno slaviti čas razkola v letih, ko je začel komunistični jugoslovanski režim propadati. Bolj je nek režim trhel, bolj ogrožen se čuti od glasu ljudstva, večji je pomp.
Na teh letošnjih proslavah ni nihče omenil prvega oboroženega spopada z okupatorjem, nihče ni izgovoril imena prve žrtve Danila Zelena in nihče se ni opravičil za komunistično zlorabo boja zoper okupatorja za krvav prevzem oblasti.
Nasprotno, predsednik vlade dr. Robert Golob je NOB tako kot komunistična partija v času 2 svetovne vojne uporabil kot sredstvo boja za oblast. Za obračun z razrednim sovražnikom. Ki da je vsak, ki nasprotuje njegovi vladi. Slišali smo tudi veliko laž predsednika ZZB Križmana, ki je dejal, kako je njegova organizacija odločno podpirala slovensko osamosvojitev. V resnici so številne organizacije ZZB osamosvojitvi odločno nasprotovale tudi še potem, ko smo junija 1991 samostojno Slovenijo že razglasili in nas je JLA napadla. Preberite si dokumente v Beli knjigi slovenske osamosvojitve.
Bila je to včeraj uradna, državna proslava, formalno sicer posvečena 80. letnici konca 2. svetovne vojne. A niti stavka sočutja nismo slišali, le enostranske interpretacije in ponovne pozive k smrti. Kako daleč je bila ta nastop od govora, ki ga je pred 20 leti, ob 60. obletnici konca 2. svetovne vojne imel pokojni predsednik republike dr. Janez Drnovšek. Govoril je na Teharjih. Tokrat, 20 let pozneje, pa uradna politika niti stavka o tem, da po letu 1945 nista nastopili svoboda in demokracija, ampak enopartijska diktatura, krvavi obračuni, množična morija ter čas nazadovanja. Ko smo se kot zmagovalci druge svetovne vojne vse do leta 1990 razvijali še enkrat počasneje kot npr. sosednja Avstrija, ki je bila kot del rajha poraženka te vojne. Niti stavka sočutja nismo slišali do najmanj milijona sodržavljanov:
– do desetin tisočev svojcev pomorjenih, ki še vedno nimajo mesta, kjer bi svojim očetom, materam, dedkom in babicam lahko prižgali svečko;
– do svojcev več kot 70.000 tisočev prisilno mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki so bili poslani v klavnico vzhodne fronte. Bilo jih je več kot vseh partizanov in domobrancev skupaj, njihovo trpljejnje pa desetletja zamolčano;
– do deset tisočev pregnanih, zaprtih in mučenih Slovencev, ki so bili po drugi svetovni vojni razseljeni po celem svetu, namesto da bi v svoji domovini živeli v miru in blaginji.
Ni bil kar vsak od teh izdajalec slovenskega naroda, kot jih v teh dneh še vedno zmerjajo nasledniki tistih, ki so narod zaradi pohlepa po oblasti dejansko izdali ter si prilastili premoženje svojih žrtev. Tudi ni bil kar vsak partizan zločinec zato, ker so komunisti izkoristili okupacijo in zlorabili NOB za krvavo revolucijo. Večina preprostih ljudi v vojni in na obeh straneh državljanskega spopada je prijela za orožje zato, da bi branili svoj dom in svoje najdražje. Z zanikanjem resnice žalimo predvsem vse njihove žrtve. Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi.
Citiram iz govora pred 20 leti: “Slovenska država tudi v imenu boja proti okupatorju ne sme nikoli pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zlasti civilnemu prebivalstvu zagotavljajo pravico do življenja, osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter zasebne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo okupatorja in upornike proti njim.
V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGR-a še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda upoštevali so evropske civilizacijske norme. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso naredili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti.”
Če bi se NOB v Sloveniji organiziral po naravni poti, brez vpliva iz Moskve in Stalinove kolaboracije s Hitlerjem na začetku vojne, bi bila njegovo naravno jedro odporniška organizacija TIGR, ki je upor dejansko začela brez vsake ideologije. V tem primeru ne bi prišlo do narodovega razkola, do nepotrebnih civilnih žrtev in do zločinov proti človeštvo po končani vojni. Danes bi dan zmage praznovali takrat kot Evropa in ZDA in ne takrat kot Moskva in Beograd. Bili bi spravljeni, bilo bi nas več kot 3 milijone in imeli bi blaginjo na ravni Švice.
Ne spravljen narod ne more dihati iz obeh kril svojih pljuč. Ne more izkoristiti večine svojih razvojnih potencialov. Ne moremo napredovati, če se medsebojno zmerjamo z izdajalci, pozivamo na čiščenje političnih nasprotnikov in se izključujemo.
Zato je narodna sprava še vedno in še bolj predpogoj za dobro prihodnost Slovencev. Imamo tudi vse objektivne pogoje zanjo. Imamo čas osamosvajanja, imamo plebiscit za samostojno Slovenijo, ki nas je združil. Imamo veličastno zmago v Vojni za Slovenijo, ki je čista, brez prelivanja bratovske krvi. In bolj poudarjamo ter proslavljamo čas, ki nas je združil, bližje smo spravi. Bolj poudarjamo in proslavljamo čas, ki nas je razdelil, bolj smo od nje oddaljeni. Mimogrede, aprila je minila okrogla 35. obletnica vzpostavitve parlamentarne demokracije v Sloveniji. Nobene proslave ni oblast organizirala, celo slavnostne seje parlamenta ni bilo. To je dodaten pokazatelj smeri, v katero nas potiskajo. In hkrati dokaz, da je obrat blizu. Noč je namreč najbolj temna tik pred zoro. In zora prihaja. Zasijalo bo toplo rumeno sonce na modrem nebu. Kmalu. Tudi zaradi sporočila, ki ga najdemo v verzih Alojza Gradnika:
“Ostal je rod in bo ostal,
kajti sveta, od tisočerih je grobov spomina,
tu vsaka reka, gora in dolina,
in vsaka misel dedov razodeta.”
Naj živi spravljen slovenski narod, Bog živi Slovenijo!
Mala gora nad Ribnico, 10.5.2025