Zgodba Zdravstvenega doma Trebnje postaja simbol širšega razkroja slovenskega javnega zdravstva, ki je v primežu političnih interesov, kadrovskih igric in sistemske neodgovornosti. Po odstopu direktorice Karmen Lukše, ki je jasno opozorila na pritiske občin ustanoviteljic – Trebnjega, Mirne, Šentruperta in Mokronoga – Trebelnega – se je Ministrstvo za zdravje odzvalo s klasičnim umivanjem rok: “Za razmere v ZD Trebnje nimamo pristojnosti.”
Pa vendar gre za primarno zdravstveno oskrbo. Zdaj, ko zdravstvo poka po šivih in je vlada Roberta Goloba dobesedno skoraj dokončno uničila javno zdravstvo, ministrstvo pošilja dobre želje in predlaga profesionalne mediatorje, češ, naj si lokalni akterji med seboj “konstruktivno” razdelijo odgovornost.
A direktorica je jasno povedala: pogoji za neodvisno in strokovno vodenje zavoda so postali nevzdržni. Očitki o vmešavanju v strokovno delo prihajajo ne le z vrha, ampak jih potrjujejo tudi zaposleni. Občine pritiske zanikajo in trdijo, da so samo “zahtevale zakonito delovanje”. Tipičen ping-pong, kjer pacienti ostajajo največji poraženci.
Ministrstvo govori o “močnem javnem zdravstvu” in “dobrem življenjskem standardu”, toda realnost kaže drugačno sliko: zdravniki odhajajo, vodstva bežijo, občine se politično prerivajo, država pa razpravlja o mediaciji – kot da gre za spor v soseski, in ne za razpad zdravstvenega sistema.
Vladavina Roberta Goloba se je sicer začela z obljubami o “reševanju zdravstva” in “odpravi dolgotrajnih čakalnih vrst”, a realnost je povsem drugačna: sistem se podira hitreje, kot so ga kadar koli pred tem “razgrajevali” njegovi predhodniki. Namesto reforme smo dobili PR-akcije in zamenjave na vrhu, medtem ko se na terenu soočamo z odhodi kadra, upravnimi kaosi in izgubo strokovne avtonomije.
Primer ZD Trebnje je le simptom širše bolezni, ki jo Golobova vlada ne zdravi – temveč poglablja z ignoranco in pasivnostjo. Kot je zapisal nek uporabnik družbenih omrežij: “Najprej kot država centralnoplansko uničiš zdravstvo, potem pa dvigneš roke, da nimaš pristojnosti, ko začne resno pokati.” In točno to se dogaja.
Sara Kovač