Levica pogosto govori o kulturi dialoga in oblastniško preganja “sovražni govor”, medtem ko se predstavniki levice pogosto z vulgarnimi ad hominem opazkami spravljajo na desne politike in celo prominentne desničarje, ki sicer niso v politiki. Zadnji, ki je prestopil mejo dopustnega, je Aurelio Juri.
Aurelio (po neitalijansko bi rekli “Zlatko”) Juri ni le nek starejši gospod, ki godrnja v bifeju, ampak prominentni politik levice – nekdanji poslanec Državnega zbora in celo Evropskega parlamenta – znanost se ga sicer najbolj spomni po t. i. “svingerski aferi”.
Do političnih nasprotnikov je bil žaljiv že doslej, tokrat pa je res šel predaleč pri osebni žalitvi poslanke Resni.ce Katje Kokot: poslanko je primerjal kar s Pujso Pepo, s slabo prikritim cinizmom, rekoč, da je “očaran nad najbolj simpatično poslanko v parlamentu” in da, “ker rad asociira obraze z risankami”, sprašuje, ali ljudje z njim delijo izbor Pujse Pepe.
Gre seveda za hudo ad hominem žalitev izključno na podlagi videza. Nobenih politik poslanke, s katerimi se ne strinja, ni omenjal. Nobenega vsebinskega diskurza ali napada na ideologijo oziroma politiko poslanke. Le žalitev, kakršne smo običajno vajeni s strani petletnih otrok, ko želijo užaliti kolega v vrtcu.
Sovražni govor kot modus operandi levice
Ker je desni del tvitosfere sramotni tvit uspešno publiciral do te mere, da je postal javno znan (mediji bi ga seveda skrili), se je morala odzvati celo predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je – sicer šele na vprašanje člana kabineta predsednika vlade Vinka Gorenaka – obsodila Jurijev tvit. Na koncu je Juri po pritisku javnosti – morda tudi po kakšnem telefonskem klicu – sporni tvit izbrisal. Najbrž pa ne zato, ker bi se mu zdel sporen, ampak zgolj zato, ker se javnost zgraža. Če ga desna tvitosfera ne bi izpostavila, bi bil najbrž prepričan, da ni naredil nič narobe.
Žalitve in divjaštvo pa so, kot smo se že navadili, modus operandi levice. Kar dve leti prejšnje vlade smo bili priča protestom s sovražno vsebino, ki so se redno sprevračali v nasilje. Spomnimo se transparentov s pozivi k uboju, zažiganja lutk, napadov na policiste in novinarje ter razdejanja, ki so ga pustili za seboj. Nasilje se manifestira tudi skozi njihove partizanske proslave, kjer so še do nedavnega paradirali s pravim orožjem, v uniforme zločinske vojske pa tudi dandanes še vedno oblačijo otroke in jih učijo o zgodovini, polni nasilja nad Slovenci in drugimi narodi nekdanje Jugoslavije.
Njihova retorika temu sledi. Spomnimo se, kako je pesnica Svetlana Makarović z neizgovorljivo srbohrvaško psovko užalila desničarje. Spomnimo se, kako je levi aktivist Domen Savić vernike žalil s “klerotalibani”. Kako je Safet Alibegič Jožetu Možini perfidno grozil, da bi ga povozil z avtom. Konec koncev je celo predsednik vlade – tisti, ki je ustanovil famozni “svet za preganjanje sovražnega govora” – pred volitvami leta 2022 celotno desno politično opcijo označil za fašizem.
Desnica se je torej tudi tokrat izkazala kot generator sovražnega govora.
Revija demokracija je objavila celo posebno številko revije, ki vsebuje na desetine strani sovražnega govora.