V državah nekdanje Jugoslavije, z izjemo Hrvaške, Slovenski državljani ne morejo voliti na lokalnih volitvah, saj je volilna pravica vezana na državljanstvo. Zakaj bi torej levica ta privilegij pustila tujcem v Sloveniji?
V Državnem zboru RS poteka danes izredna seja glede sprememb zakona o lokalnih volitvah. Nov zakon podpirajo poslanci koalicije in Resnice, opozicija odločno proti. Najbolj jo moti odvzem volilne pravice državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah.
Medtem, ko levica trdi celo, da bi bil takšen odvzem celo v neskladju z ustavo, predlagatelji opozarjajo, da mora biti volilna pravica odvisna predvsem od državljanstva, tudi na lokalni ravni. Predlagane spremembe zakonodaje pravzaprav sledijo ustaljenim temeljem držav članic Evropske unije. Pri tem je bila Slovenija s svojo dobrodušnostjo, ki je dovoljevala tujcem izven unije, da glasujejo na lokalnih volitvah, velika izjema. Prav tako predlog ni protiustaven, saj sama ustava prepušča urejanje tega vprašanja zakonodaji. A, leve stranke očitno skrbi, da njihovi županski kandidati ne bodo več prejemali enakega števila glasov, če bo tujcem onemogočeno glasovanje.
Glede na to, da gre z izjemo Albanije predvsem za državljane držav bivše Jugoslavije, pa si velja ogledati kako je to urejeno v teh državah. Torej, ali tamkaj živeči slovenski državljani uživajo iste pravice in lahko volijo na lokalnih volitvah? Odgovor je seveda negativen, z izjemo Hrvaške. Za slednjo veljajo drugačna pravila v skladu z zakonodajo Evropske unije, ki določa, da državljani drugih držav članic lahko volijo na lokalnih volitvah, če imajo urejeno prebivališče.
Predlagatelji sprememb tudi sami izpostavljajo, da slovenski državljani nimajo primerljivih pravic izven Evropske unije. V Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni Gori, Severni Makedoniji, Albaniji ali na Kosovu, lahko na vseh volitvah, tudi lokalnih, volijo le državljani.
Tujci lahko glasujejo pri nas, kaj pa Slovenci pri njih?
To pomeni, da Slovenci in Slovenke v teh državah, tudi če imajo urejeno stalno prebivališče in živijo tam več kot deset let, ne morejo soodločati o svoji prihodnosti, kot lahko tamkajšnji državljani, ki so velikokrat le prijavljeni na fiktivnih naslovih v določenih občinah, v Sloveniji. V vseh primerih morajo Slovenci pridobiti državljanstvo, kar velikokrat pomeni tudi, da se morajo odreči svojega državljanstva.
Tako je, denimo, v Srbiji, kjer lahko tujci zaprosijo za državljanstvo po treh letih stalnega bivanja. V Bosni in Hercegovini so še strožji, saj je potrebnih osem let stalnega prijavljenega bivanja, kot tudi znanje jezika in splošna integracija. V Črni Gori mora tujec prebivati vsaj 10 let preden lahko zaprosi za državljanstvo, prav tako se mora integrirati in imeti stalne dohodke. V Makedoniji, kjer mora biti prijavljen vsaj osem let, je prav tako za pridobivanje državljanstva potrebna finančna stabilnost in znanje jezika. V Albaniji je pred zaprošanjem za državljanstvo treba uradno stalno prebivati sedem let, potrebno je tudi znanje jezika in integracija. Na Kosovu je dovolj pet let prebivanja in znanje srbskega in slovenskega jezika. Nikjer pa se tujci, s stalnim ali začasnim prebivanjem, ne morejo udeleževati lokalnih volitev.
Ravno zaradi tega se zdi, da bi nova zakonodaja preprosto uskladila slovenske zakone z veliko večino Evrope in preostalega sveta. Poleg tega pa ureja tudi druge stvari, med drugim spet omogoča, da se za volitve v organe ožjih delov občin, torej krajevne, vaške in četrtne skupnosti, oblikuje več volilnih enot in ne zgolj ena, kot je s spremembo zakona določila Golobova vlada v letu 2024.
A. S.