Janu Macarolu, ustvarjalcu spletnih vsebin in vplivnežu na družbenih omrežjih, se zdi noro in bizarno, da je na vhodu v Osnovno šolo Dob pri Domžalah marmornata plošča, ki je posvečena komunistu Martinu Koželju. »Zgodovinske plošče in preživete koncepte menjamo počasneje kot dotrajano pohištvo, ki ga nihče ne upa zavreči,« je zapisal na omrežju X.
Macarolov zapis objavljamo v celoti:
»Noro, nenavadno in bizarno. Ko zjutraj pospremim otroka v Osnovno šolo Dob pri Domžalah, me pri istem vhodu pričaka marmornata plošča: posvečena je prejšnjemu komunistu Martinu Koželju, v čigar hiši naj bi delovala prva partijska celica in kjer se je sestal celo Tone Tomšič. Spodaj drobni tisk razkriva: ob 40-letnici Komunistične partije Slovenije. Se pravi iz leta 1977.
🤯 Noro, nenavadno in bizarno. Ko zjutraj pospremim otroka v Osnovno šolo Dob pri Domžalah, me pri samem vhodu pričaka marmornata plošča: posvečena je predvojnemu komunistu Martinu Koželju, v čigar hiši naj bi delovala prva partijska celica in kjer se je sestajal celo Tone… pic.twitter.com/xStQ82RLQr
— Jan Macarol (@JMacarolV) June 19, 2026
Petintrideset let po osamosvojitvi 🇸🇮naših otrok vsako jutro pozdravlja relikvija ideologije, ki je državo za pol stoletja zaklenila v eno samo barvo. Gre za slavljenje in spomenik ideologije na pročelju izobraževalne ustanove. Ideologija, ki je v 20. stoletju po vsem svetu za seboj pustila daleč največ žrtev in s katero bi morali že zdavnaj zgodovinsko razčistiti. Naj bom jasen. Nimam nič proti partizanom in partizanskemu boju – ravno obratno. Iskreni borci, ki tako dejansko padli za svobodo, tako največ žrtev te zgodbe. Najprej so umirali v vojni, danes pa služijo kot ideološki ščit revolucije, ki se skriva za njihovim hrbtom.
Ostro pa nasprotujem tej revoluciji, ki si jo je njihov boj prisvojila, se je po vojni maščevala in resnico zavila v celofan propagando. Skratka, nasprotujem zlorabi partizanskega boja za nenehne delitve naroda. To dvoje namreč ni isto. A v slovenski realnosti očitno ostaja isto, saj se eno že desetletja pridno skriva za drugimi. In ravno v tem je srž problem. Narodna zavest je še danes nalomljena, saj so se vanjo pol stoletja vžigale ideje, ki nas pri vsakem koraku v prihodnost še vedno vlečejo nazaj. Zgodovinske plošče in preživete koncepte menjamo počasneje kot dotrajano pohištvo, ki ga nihče ne upa zavreči. Pa bi bil že skrajni čas. Vsaj s šolskih pročelij.«
V naslednjem sporočilu, ki ga je naslovil na novega šolskega ministra Boruta Ronćeviča, ki je napovedal, da bo morala pred vsako šolo viseti slovenska zastava, je zapisal: »… spomenik prvi partijski celici nima kaj delati na pročelju šole leta 2026. Gre za spomenik ideologiji z negativno konotacijo po vseh standardih Zahoda.«
J. B.