V oddaji »Beremo« so se pogovarjali s pravnikom, sociologom, nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije, rektorjem Nove univerze in prvim človekom Katedrale svobode prof. dr. Petrom Jambrekom, ki je komentiral aktualne politične razmere. Objavljamo prepis tega zelo zanimivega pogovora.
Gospod Jambrek, lepo pozdravljeni v oddaji Beremo. V tej oddaji sva že predstavila zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek – Novi prispevki za slovenski pomladni program in še drugi del tega zbornika Soglasje za zgodovinski trenutek – Pot do zmage in naloge nove vlade. Nedvomno je bilo s tem opravljeno veliko intelektualno delo, ki je vsaj malo prispevalo k političnim spremembam in bo, upajmo, pomagalo novoizvoljeni slovenski vladi pri njenem delu?
Hvala lepa za spodbudne besede. Mi smo se tega posla nekako lotili v lastno veselje in ustvarjalno zadovoljstvo, z upanjem, da bodo tudi bodoči ministri, vlada in drugi, ki se ukvarjajo z javnimi zadevami, to predelali to in morda potegnili ven kakšno idejo. Vedeli smo, da ta obsežna knjiga, ki ima več kot tisoč strani, ne bo neko gradivo v predvolilni kampanji. Pred volitvami so namreč čisto druge naloge pred strankami, ki hočejo priti v parlament …
Bolj preprosta sporočila torej?
Da. Dobivali smo tudi namige od naših prijateljev iz politike, naj bomo nekoliko krajši, ampak jih nismo ubogali. Tako se nam je ta zbornik valil do sedanjega obsega. Je pa tako, da dobiva na pomenu šele zdaj, po volitvah. Pravzaprav je šele ta sedanja vlada znotraj duhovnega toka, ki ga je ta knjiga nakazala na obsežen, raziskovalno utemeljen način.
Če se še malo vrneva nazaj. Med najinim zadnjim pogovorom, ki sva ga imela v tej oddaji pred zadnjimi državnozborskimi volitvami, ste dejali, da je zadnji šef partije Milan Kučan v zadnjih letih oz. v zadnjem času naredil dve veliki napaki. Če vas povzamem: prva napaka je bila, da je v Golobovo vlado vpeljal premočno radikalno Levico, ki je prinesla etatistično zapravljanje in visoke davke. Druga njegova napaka pa je bila, da je popustil Jankoviću in pred volitvami podprl Goloba, čeprav bi na premierskem položaju morda raje videl Vladimirja Prebiliča. In kot vidimo, se mu ni izšlo. Stranke Golobove koalicije so bile poražene in so pristale v opoziciji.
Da. In mislim, da sva takrat imela prav, to se je izkazalo pri vseh teh dejstvih, pri sestavljanju vlade in koalicijskih pogajanjih za breme pri tistem, kar Kučan poskuša, odkar ga poznamo, uveljaviti. In to je dominacija njegovega levega bloka ob neki mehki politiki, ki dopušča tudi sodelovanje z nekom iz nasprotnega tabora – kot nek figov list; torej omilitev trde leve politike, ki jo je Kučan zelo dosledno, čeprav več ali manj intimno uveljavljal. Ves čas od osamosvojitve dalje, ko je bil Kučan prisiljen in je zavestno pristal na tesno kolaboracijo z Demosom – saj drugega mu ni preostalo. Bil je namreč stisnjen med Miloševićem, JLA in lastnim ljudstvom. Izbral je neko vmesno možnost, torej sodelovanje z Demosom, in to politiko vodil vse do pred kratkim. Skoraj 30 let je vedno poskušal sestavljati »svoje« vlade, preko svojih adlatusov, z nekim »figovim listom«, ki se je pojavil z desne strani, in opravičeval neko širino, splošno sprejemljivost in normalnost svoje leve opcije. To je začuda prenehal početi ob nastopu Golobove vlade, torej leta 2022. Ta vlada je sicer navzven najprej kazala neko liberalno širino, a se je izkazala za najtršo partijsko kadrovsko sestavo in politično linijo.
Zakaj je Kučan dal »licenco« za sestavo takšne vlade?
Od nekdaj se je verjetno najbolj zanašal na svojo intimno opcijo, to pa je skrajna levica. Trda revolucionarna avantgardna levica, v tej ali oni obliki, s tem ali onim imenom. Ampak zavita v nek celofan sprejemljivosti za širše volilno telo. V tem ga razumem, da je neko takšno manjšinsko stranko povlekel v vlado, ki naj bi zastopala nacionalne interese. Gotovo pa je nenavadno, da je nato ta večinska Golobova stranka dejansko ostala brez programa in postala zvesta sledilka in operativna izvajalka neke skrajno leve frakcije znotraj Kučanove koalicije. Nekateri to razumejo kot rezultat tesnega povezovanja z županom Ljubljane Zoranom Jankovićem ter Robertom Golobom še iz prejšnjih let. Verjetno se je tu stkalo neko zavezništvo, ki je nato imelo prednost pred Kučanovimi strateško perspektivnimi, za celoten levi blok dokaj realno uspešnimi politikami. Tako da sta ti dve struji: na eni strani Golob-Janković, na drugi strani pa Kučan, ki je izpadel kot podizvajalec.
Veste, kaj mi je zanimivo. V četrtek, po izvolitvi Janševe vlade, sem iz parlamenta šel še na predstavitev knjige Jožeta Pirjevca Kardelj – socialistični utopist na oblasti«. Bil sem prepričan, da bom tam opazil vso levičarsko elito s Kučanom na čelu, a jih ni bilo. Dobil sem vtis, da so preveč stavili na (skrajno) levo in se jim je to maščevalo.
Če rečem za šalo: morda jih sploh ni več. Ker so postali brezpredmetni. Vsa ta skupina intelektualcev z nekimi zvenečimi akademskimi nazivi, ki predstavljajo jedro te trde marksistične skupine, postaja brezpredmetna, nima več zvočnikov v uradnih medijih, so nevidni. Če pogledamo denimo Niko Kovač in Jašo Jenulla, so to neke posamezne osebe, tako kot midva, če se sprehodiva po cesti, a za pomembne so jih naredili samo ti medijski zvočniki. Denimo televizija, ki vsako njuno besedico ali morda tudi stališča njunih prijateljev povzdignejo v vsezveličavno resnico. Tega ni več. Vsaj ne tako, kot smo bili navajeni v času realnega socializma, ki je bil še do pred kratkim pri nas v veljavi.
In tisti četrtek pred parlamentom ni bilo nobenih protestnikov. Nato pa sem slišal, da je Pirjevec o Kardelju rekel, da je pisal neberljiva, zatežena besedila, ki jih nihče ni do konca prebral …
Ampak verjetno tega ne bi povedal kakih deset do trideset let nazaj, mar ne?
To pa res, da.
Torej, nekaj se je spremenilo. Da je tudi on kot avantgardni propagandist ugotovil, da govori v prazno. In se skuša na novo prodajati z novo preobleko. Jaz si sicer tudi rad ogledam oddajo z Marcelom Štefančičem, ki v studio vabi svoje politične prijatelje; preko teh pogovorov se hitro pokaže, kaj je resnični namen levice. Verjetno so ugotovili, da dosedanja propaganda, kot smo je bili vajeni, ne vžge več, nima učinka. In skušajo, zanimivo, povezati dosedanjo pritlehno revolucionarnost ter splošno kritičnost ljudi prevesti v neko splošno uporništvo proti nečemu, kar je oblast. To je zdaj Janša, ampak v času Goloba te propagandne ostrine ni bilo. Zdaj bodo verjetno skušali mobilizirati neko splošno, abstraktno nezadovoljstvo ljudi, seveda brez vsebine in rešitev. Ampak to nezadovoljstvo vedno obstaja. Kot drugo, začeli se bodo povezovati z izročilom slovenske pomladi konec osemdesetih let in skušali to revolucionarnost utemeljiti s tem izročilom. Ki mu navsezadnje pripadam sam, moji kolegi iz Katedrale svobode ter ljudje iz sedanje vlade. To dejansko počnejo še od Titovih časov dalje, namreč, da kradejo ideje. Vidijo, da je sedanja oblast utemeljena z legitimiteto disidentstva, te ideje ukradejo in jih začnejo razglašati kot svoje lastne. Torej demokracija, človekove pravice, svoboda – kar smo v osemdesetih letih z veliko težavo in tveganji skušali pojasniti glede na zahodne ustavne vrednote. V letih 1990 in 1991 so se denimo ti, ki so še kakšno leto prej te vrednote zanikali, preoblekli in jih začeli zagovarjati. To vedno počnejo.
Kako ste sicer videli povolilno dogajanje? Denimo Golobov fiasko pri sestavljanju nove vladne koalicije ter da je Janezu Janši uspelo daleč stran od medijskih žarometov sestaviti koalicijo, spisati koalicijsko pogodbo in nazadnje sestaviti vlado … Brez velikega pompa, pač pa sistematično in premočrtno.
Jaz bi se še vrnil k prej omenjeni Kučanovi napaki. Golob je to napako ponavljal z vztrajanjem pri enaki sestavi koalicijskega telesa in je to ponujal vsem tistim, ki bi jih lahko pritegnil – Demokratom, Resni.ci, desnemu trojčku. Torej vsem, razen SDS. Toda ta Levica, ki je bila v koaliciji, je postala zloglasna in problematična za kogar koli. Druga stvar pa je, da se je okoli Janše naravno oblikovala neka programska koalicija. Torej neformalno soglasje o nekih temeljnih vrednotah, ki naj vodijo bodočo vlado. Janša je tu imel veliko lažjo nalogo, pri sebi je imel ljudi, ki podobno razmišljajo, in jih je združil v neko operativno skupino. Golob je imel tu nemogočo in neizvedljivo nalogo, da združi demokratično razmišljanje ljudi z neko levo avantgardo, podedovano iz bivšega režima.
Kako kot nekdanji predsednik ustavnega sodišča komentirate, da je 21. maja, dan pred iztekom roka za vložitev, skupina levičarskih aktivistov s prvopodpisanim Dušanom Kebrom vložila ustavno pritožbo zaradi domnevnih tujih vplivov in kršitve pravice do demokratičnih volitev? Ločeno je pritožbo na ustavno sodišče že pred tem vložil tudi glasbenik, režiser in aktivist Darko Nikolovski, ki je marca kandidiral za poslanca na listi Svobode. Nikolovski je zahteval razveljavitev vseh poslanskih mandatov in začasno zadržanje postopka oblikovanja nove vlade in volitev mandatarja … Pri čemer vemo, da so levičarji na domnevno spornost volitev začeli opozarjati šele potem, ko je postalo jasno, da bo Janša sestavil svojo četrto vlado, pred tem pa se niso oglašali.
Ustavno sodišče je kot institucija resen kolektiv, gre za precejšnje število visoko kvalificiranih pravnikov ne le v sami sestavi ustavnega sodišča, ampak tudi v njegovih strokovnih službah. Ustavni sodniki so vendarle tudi politično nastavljeni, in kar bi odločili, bi bilo veljavno. Toda stroka, ki je tam zaposlena, je v končni fazi tista, ki jim piše odločbe. Ustavni sodniki sami ne pišejo odločb, to naredi strokovna služba. Jasno je sicer, da ustavni sodniki kaj dodajo, napišejo ločena mnenja in vse to. Toda preidiva k bistvu: te ustavne pobude, ki jih omenjate, so iz trte izvite, nimajo nobene ustavne podlage. Lahko pa jih vseeno ustavno sodišče uveljavi v obliki odločbe. Toda s tem bi ustavno sodišče zanikalo smisel svojega obstoja kot nekakšnega arbitra nad političnimi konflikti, ki se dogajajo v javni sferi, ter zunaj formalno in gramatikalno zapisanega ustavnega teksta. Ustavno sodišče je vendarle odvisno od nekega svojega okolja. Ne lebdi v zraku in ni vsemogočno. To je pokazala ravno leva smer, denimo pri odločbi ustavnega sodišča o predhodnem zakonodajnem referendumu iz leta 1996. Morda se boste spomnili, leta 1998 je ustavno sodišče presekalo tedanji gordijski vozel in odločilo, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem. Težava pa je bila, ker smo se na referendumu samo izrekali o tem ali onem volilnem sistemu, zakon kot tak pa še ni bil napisan. Tako je odločba ustavnega sodišča prišla v državni zbor, ki bi moral šele sprejeti ta zakon. Leva zasedba poslancev je takrat razvila »doktrino«, da je nad poslanci samo še »sinje nebo«, da jim nihče nima pravice ukazovati, tudi ustavno sodišče ne. Takrat sem sicer pisal o raznih možnih rešitvah za primer, ko je odločba ustavnega sodišča nerealizirana, čeprav ustava pravi, da so njegove odločbe obvezujoče, nad zakoni, celo nad ustavo, saj so neka vrsta razlage ustave. S tem dejanjem je prišlo do ustavne krize, konflikta med dvema vejama oblasti. Kaj se zgodi v primeru takega konflikta? Ne veva. Toda če bi danes prišlo ustavno sodišče v položaj absurdne protiustavnosti, ki bi si jo samovoljno in arbitrarno privzela večinsko leva sestava ustavnega sodišča, potem bi tudi poslancem desne strani preostala rešitev, ki jo imenujemo ustavna kriza. Sliši se zelo radikalno, ampak tako je. Marsikdo že danes govori, da nimamo več ustavnega sodišča, ker ne opravlja več vloge temeljnega reševalca ustavnih konfliktov v družbi. Kaj takrat narediš? Boš z bicikli obkrožil zgradbo sodišča, jo obmetaval z granitnimi kockami, prenehal dajati državni denar za njegovo delovanje? Ne. Poveš jim, da so irelavantni, brezpredmetni, jih ignoriraš. Takšna usoda se sedanji sestavi ustavnega sodišča lahko zgodi, če bo nadaljevala s takšno ustavno nelegitimno dejavnostjo. Ki je očitno levo obremenjena in pristranska.
V državnem zboru je bila nedavno potrjena 16. slovenska vlada, ki jo vodi Janez Janša. Kako ocenjujete koalicijsko pogodbo?
Koalicijska pogodba ima velik pomen, odraža namreč soglasje koalicijskih partnerjev. Ne gre za neko pogodbo, ki bi odražala splošno soglasje volivcev. Ti so svoje povedali, volitve so bile 22. marca. Iz njih izhaja legitimiteta političnih strank ter poslancev. Prav stranke nato sestavljajo koalicijo in vlado. Zato nisem pristaš mnenja, ki ga je, mislim, izrazil Peter Gregorčič, češ da ima takšen način sestavljanja vlade, kot je bil sedaj, nek primanjkljaj demokratične transparentnosti. Menim, da to ni res, je pa stvar koalicijske pogodbe v tem, da člani koalicije med seboj uskladijo svoje poglede. Torej, volivci smo svoje povedali in se ne moremo več vtikati v operativno delo neke učinkovite izvršne veje oblasti. Tudi ustvarjalci Katedrale svobode smo marsikaj sporočali, se zavzemali, tudi v obliki knjige. Toda zdaj so poslanci tisti, ki se odločajo. Pa še to ni čisto res. Me sicer prepriča izjava ameriškega senatorja, ki pravi, da ko se mora odločiti, kaj mora dobrega storiti za državo in kaj dobrega za svoje volivce (v Severni Karolini), se bo odločil za državo. Torej: poslanec zastopa celotno nacionalno skupnost in ne zgolj neko interesno skupino. Sestava vlade pa vendarle odraža to, kar smo delali pred volitvami. Zdaj je napočil čas, da bomo tisti, ki smo poskušali izdelati za vlado neke idejne zasnove, v pričakovanem položaju isto vlado kritizirali še naprej in ji pomagali, da svoje notranje spore skuša rešiti na sporazumen način, in tu je kakšna zunanja kritika nekih intelektualcev več kot dobrodošla. Ker utrjuje notranje soglasje še tako sposobne vlade.
Kaj pričakujete od t. i. SKOK-a, katerega jedro naj bi predstavljala specializirana tožilska enota SKOK znotraj Specializiranega državnega tožilstva? Pri čemer gre za zakon o »zatiranju organiziranega kriminala in korupcije« (ZOKIK), ki pa je še v koalicijskem usklajevanju …
Gre za izjemno pomembno zadevo. Ti ne tako nedavni dogodki, denimo umor Šutarja, da je veliko organiziranega kriminala in mafijskega delovanja ravno v Sloveniji, ker je tranzicijska država in veliko povezav iz balkanskih držav preko Slovenije teče v zahodne države … Tu je bil del Romov, ki so bili podizvajalci v tem poslu. Vemo, da Italija obvladuje svojo slavno mafijo in zna ekscese mafije, ki presegajo normalno kontrolo narkomafije, preprečiti. Pri nas kaj takega ni mogoče, ker nimam nekih kompetentnih in mednarodno povezanih kriminalističnih ekip, ki bi jih nujno potrebovali. Da se v kriznih situacijah organiziranega kriminala mafijskega izvora pove, kdo je gospodar situacije.
Če nekoliko vskočim: prejšnji premier Golob se je z Jankovićem sestajal v gostinskem lokalu v lasti človeka, ki je bil celo obsojen v primeru Balkanski bojevnik.
To je primer, ki bi se ga SKOK moral lotiti in bi moral biti sposoben hitre, organizirane in pravno učinkovite akcije. Kot pravim, je izjemno pomemben organ, a ne bo rešil problema korupcije na nacionalni ravni. Njegova vloga je bolj v smislu neke grožnje, da lahko intervenira, torej v preventivnem smislu. Da organizirani kriminal ve, da ga vrh države kontrolira in ga lahko likvidira. Če pa take ekipe ni, potem smo prepuščeni na milost in nemilost organiziranemu kriminalu. In to, da se predsednik vlade, v tem primeru zdaj že bivši, sestaja z nekom v mafijskem lokalu, je nezaslišano.
Ne smemo pa od tega organa SKOK pričakovati preveč. Nek splošen konsenz mora biti. V ZDA so denimo v New Yorku odpravili grožnjo podzemlja. Torej se to da narediti.
Kot je razvidno iz ene izmed delovnih različic predloga tega zakona, naj bi ta prinesel ciljne spremembe v štiri ključne zakone: v zakon o sodiščih, zakon o sodnikih, zakon o državnem tožilstvu ter zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Osnovni cilj reforme pa naj bi bilo ustvariti specializirano, strokovno visoko usposobljeno in bolje varovano verigo pregona, od preiskave prek tožilstva pa vse do pravnomočne sodbe na najvišji instanci. Se pravi po celotni vertikali …
Dejansko je to nacionalni sistem, država ima v rokah orodje za kogar koli, ki seže v nedovoljeno stanje in skuša vplivati na nacionalne organe, da to prepreči. In tu bo moral biti SKOK že na začetku sposoben izvesti nekaj odmevnih akcij, ki bi dokazale, da Slovenija ni mafijska država.
Torej, da bo konec tega, ko bo nek javni funkcionar lahko izjavil, da je nasprotnik Janeza Janše in se mu zato ne more nič zgoditi?
To je nekako podobno kot pri odzivih na zakon, ki uvaja testiranje na droge pri poslancih. Ker tisti, ki je proti, s tem pokaže, kaj v resnici je. In to je odgovor na vaše vprašanje.
Kako sicer ocenjujete ministrsko ekipo nove četrte Janševe vlade?
Nisem ravno primerna oseba, da lahko o tem sodim. Večino članov sploh ne poznam. Poznam sicer že dolgo časa predsednika vlade, je najsposobnejši politik v državi. Generacija volivcev, ki je tokrat volila, je lahko srečna, da se mu je to posrečilo.
Katedrala svobode je novi vladi namenila posebno pismo, objavili smo ga tudi v Demokraciji.
Tisti ministri, ki jih poznam osebno … lahko rečem, denimo, da je najmočnejši člen vlade, kar se tiče pravnega znanja, Franci Matoz. Bili smo že skupaj na pogovorih, ko smo s polemiko kaj reševali, in kar lahko rečem, je to, da je vrhunski strokovnjak. Tisti komentatorji, ki ga povezujejo zgolj s tem, da je Janšev odvetnik, ga ocenjujejo narobe, Matoz namreč kaže vrhunsko pravno inteligenco. Poznam sicer tudi ministra Logarja, tudi on je velika pridobitev, kar se tiče možnosti argumentacije, artikulacije … Zagotovo bo eden glavnih glasnikov te vlade; isto velja za Vrtovca, ki zanesljivo in preprosto razloži tudi težke probleme. Tudi predsednik DZ Zoran Stevanović je veliko odkritje. Vsi smo bili pod vplivom medijskih ocen o njegovi neprilagodljivosti, pa se je izkazalo, da je zelo pameten človek, ki ima politično spretne in modre rešitve. Navsezadnje kaže tudi neko visoko stopnjo integritete, skladnosti med tem, kar govori, in tem, kar dela, kar ni ravno značilno denimo za neko Golobovo sestavo. Tako da bi rekel, da je jedro sedanje vladne koalicije brezhibno. In to je nekaj novega, nekaj, kar sem že nekaj desetletij upal, da se bo zgodilo. Politika pač ni enostavna gospodarska korporacija, saj terja širše usklajevanje. Janez Janša je zelo močna osebnost, a je zdaj obkrožen s partnerji, ki so zelo močni v strukturi odločanja znotraj vlade. Vsi ti bodo morali iskati skupno soglasje, od katerega bo odvisen nadaljnji obstoj te vlade. Če en odstopi, propade vse. Tako da mislim, da je to sijajna kombinacija partnerjev na čelu z močnim in sposobnim voditeljem vlade, ki pa nima možnosti, da bi bil samodržec.
Mainstream mediji so denimo napadli prav te partnerje, ker niso mogli verjeti, da se nočejo ukloniti levičarskemu vzorcu razmišljanja.
No, saj to, ugotavljajo, da jim je zmanjkalo ljudi, ki bi jih lahko napadali. Ker so »bulletproof« (neprebojno steklo). Izstrelki jih samo oplazijo ali pa se jih sploh ne dotaknejo. In se verjetno mediji zdaj sprašujejo, kaj početi s takšno sposobno ekipo, kot je na oblasti.
Denimo, Logar in Vrtovec sta zelo dobro odbila napad zaradi snete palestinske zastave. Nikomur se nista opravičevala.
Točno tako: vljudno, načelno, tako, kot je to treba narediti. Verjetno se bodo morali novinarji in uredniki naučiti, kako bolj profesionalno obravnavati javne zadeve. Ker zdaj je branje časopisov skoraj že izguba časa, da bi brali vnaprej pripravljene in točno usmerjene članke. Zakaj, če lahko denimo gledam vrhunske oddaje s komentatorji, kot je Bojan Požar? Če imamo briljantne, duhovite in inteligentne ljudi, ki jih je veselje poslušati, zakaj bi izgubljali čas denimo z Žerdinom in Markešem? Z ljudmi, ki so nevidni, ker so se sami ukinili, ker se niso sposobni profesionalno prilagoditi novi profesionalni medijski situaciji.
Ste rektor Nove univerze. Kaj pričakujete od novega ministra za izobraževanje, znanost in šport Boruta Rončevića, ki je na svoji predstavitvi poudaril pomen ideološko nevtralnega izobraževanja. In je izrazit poznavalec visokega šolstva …
Kar se tiče ministrstva, ki ga bo vodil, je to politično najobsežnejše področje izobraževanja. Srednješolskega področja ne poznam najbolje, toda ena največjih neumnosti, ki sem jih doživel, je bila ukinitev klasičnih gimnazij. To so bile elitne šole, ki so vzgajale uspešne ljudi na vseh področjih. Sam sem hodil na ljubljansko klasično gimnazijo, vendar je komuniste ta »elitnost« motila in so jo nazadnje ukinili. Kar se pa tiče univerze in znanosti, bi rekel, da je največja pomanjkljivosti te koalicijske pogodbe ta, da tega področja sploh ne omenja. Kot da ne obstaja. Pa je vendarle najpomembnejše področje za vlado, ker gre za izobraževanje nacionalnih elit. Recimo, pri Kučanu je bilo prioritetno področje njegovega partijskega zanimanja univerza. Pa tudi šolstvo nasploh.
Prav Kučan je dejal, da je učitelj vojak revolucije.
Da. Tudi v resnici je tako. Ni samo metafora. Vse države imajo nacionalne elite, Slovenija je tu v zaostanku. A v tem je pravo strateško jedro. Knjige, univerze in znanstveno področje. Tu je en velik prazen prostor, hkrati pa zahtevno področje. To se ne more zgoditi z danes na jutri. Zaenkrat je to velik izziv za to vlado. Nekaj študijskega gradiva smo ponudili, bi ga lahko uporabili, pa ga niso.
In še za konec. Spadate med ustanovne očete slovenske države. Med t. i. founding fathers naše nacionalne države. Kakšno Slovenijo si želite v prihodnje?
Če bi duh, ki veje iz javnih vrednot, na katere prisegajo in jih razglašajo člani te vlade, dejansko prevladal, potem ni potrebe po velikih besedah, pač pa gre le še za tiho in kooperativno izvajanje zamisli te vlade. Za ta mandat je nujno potrebno, da ne pride do situacije, da bi se desna vlada samorazpustila po dveh letih, tako kot se je Demos – to je bila ena najhujših napak. Prav tako ne sme priti do situacije, da bi tako kot vlada, ki je bila izvoljena leta 2004, oddelala samo en mandat. In to ni bil samo rezultat kriminalizacije zaradi afere Patria, bila je tudi napaka same vlade od samega začetka. Ker so hoteli na zelo zadržan in tih način priti do drugega mandata. Vendar pa: vlada, ki hoče kaj narediti, mora v prvih sto dneh uvesti sto radikalnih ukrepov. Šele potem se to harmonično uravnoteži in dolgoročno stabilizira. Sedanja vlada je zelo pametno ravnala, da je, še preden je bila sploh postavljena, nakazala, v katero smer gre. Brez čakanja na drugi mandat.
Metod Berlec, C. R.