Leta 1997 sem se kot predstavnica slovenskih učiteljev zgodovine udeležila seminarja Sveta Evrope v Lvovu/Lvivu, zgodovinski in kulturni prestolnici Galicije, v današnji zahodni Ukrajini. Naj omenim nekaj drobnih osebnih vtisov, ki so ohranjeni v spominu. Polet iz Varšave v Lvov je bil sam po sebi dogodivščina s starinskim letalom in nenavadno posadko. Kontrola ob prihodu v Ukrajino je spominjala na tiste iz sovjetskih časov. Do zob oboroženih stražarjev pred hotelom in v njem niti slučajno ni bilo moč prezreti, po hotelskih hodnikih pa so čepele komično debele »varuhinje reda« z mrkimi pogledi.
A gostitelji so prekosili sami sebe z gostoljubnostjo in dobro pripravljenim programom. Seminar na lvovski univerzi bi mi ostal v prijaznem spominu, ki pa ga zamegljuje vedno bolj jasna slika dogajanja med drugo svetovno vojno na tem območju. Ukrajinski gostitelji o tem niso kaj prida govorili. Dandanes vse bolj razkrita pretekla dogajanja in grozovitosti, ki so se dogajale na tem območju, pa nam dajo slutiti, zakaj je bilo tako.
Naj vam na kratko poskušam pojasniti. Namreč, verjetno ste pred nekaj dnevi zasledili novice o odvzemu poljskega odlikovanja ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu. Poljski predsednik Navrocki, zgodovinar, ki je bil nekaj let direktor znamenitega poljskega Inštituta za nacionalni spomin, se je za to dejanje odločil, potem ko je Zelenski ukrajinsko vojaško enoto poimenoval po človeku, ki je bil eden od kreatorjev in izvajalcev genocida nad Poljaki v današnji zahodni Ukrajini. Sledil je vihar v ukrajinskih vrstah in visoki politiki so kot po spisku vračali poljska odlikovanja, češ »grdi, grdi Poljaki«.
A trezne glave, ki bi morale prevladovati zlasti v mednarodnih odnosih, so zastrigle z ušesi in vendarle prisluhnile poljskim argumentom. Ti pa so zasidrani v neizpodbitnem zgodovinskem spominu na medvojno dogajanje, ki v marsičem spominja na politicid – izbris nasprotnikov komunizma na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Tako kot pri nas je bilo tudi v zahodni Ukrajini največ žrtev med ženskami, otroki in starejšimi. Ukrajinske vojaške enote (UPA) so v nemškem zasedbenem območju v letih od 1943 do 1945 pobile okrog 100.000 Poljakov in skladno s politiko izbrisa Poljakov uničevale celotne vasi. Poboji so bili izvršeni na najbolj krute načine, ki si jih lahko ponorela pamet izmisli. Več prodrobnosti o bestialnem dogajanju, ki sodi v suhoparni razdelek »etnično čiščenje« ali še bolj točno »genocid«, najdete v poročilih Inštituta za nacionalni spomin in na svetovnem spletu pod geslom Volhynia Massacre (poboji v Voliniji in Vzhodni Galiciji).
Vrnimo se v zapleteno sedanjost in si prikličimo v spomin začetek ruske agresije na Ukrajino, ko je bil predsednik slovenske vlade Janša eden od treh državnikov, ki so z vlakom potovali v Kijev v izraz podpore Ukrajini in Zelenskemu. Janši sta se pridružila češki premier Fiala in poljski premier Morawiecki, kar je bil eden od dobrodošlih izrazov pomiritve med poljskim in ukrajinskim narodom. Sledila je nesebična vsestranska pomoč Poljakov napadenim Ukrajincem. Moji poljski kolegi iz Platforme evropskega spomina in vesti so vseskozi poudarjali, da boleča preteklost ne sme vplivati na pomoč prijateljem v stiski. Genocid nad Poljaki v zahodni Ukrajini je bil – vsaj začasno – potisnjen v pozabo. A pozaba ni recept za uspešno in demokratično sedanjost in prihodnost.
Resnica, pravica in spomin so tiste prave vrednote, ki v procesu pomiritve med ljudmi, ki so si prizadejali hude rane, štejejo. To velja ne le za poljsko – ukrajinske turbulence, pač pa tudi za slovenske travme. Izkop žrtev, identifikacija, kjer je to mogoče, dostojanstven pokop, spominske slovesnosti, pa tudi odločna in jasna beseda politike in drugih odgovornih – vse to sodi v nujen proces družbene pomiritve. Neodgovorna izzivanja, kot si ga je privoščil Zelenski v odnosu do ponosnih Poljakov, ki so v zgodovini ogromno pretrpeli, so v tem kontekstu odveč in koristijo zgolj agresorju.
Dr. Andreja Valič Zver