Nobenega dvoma ni, da so države članice Evropske unije vse manj suverene. Čeprav se zdi, da se je prilaščanje pristojnosti nacionalnih držav začelo šele nedavno, se je proces sistematičnega prenašanja pristojnosti z držav članic na Bruselj začel z ustanovitvijo Sodišča Evropska skupnosti za premog in jeklo, piše urednik News Fire Dimitris Papafotis.
Pravni strokovnjak Eric Stein je svoj prelomni esej iz leta 1981 v reviji American Journal of International Law začel z ostrim opozorilom o prilaščanju moči s strani Sodišča EU v Luksemburgu, ki so ga politiki in mediji spregledali, čeprav je zgradilo ustavni okvir za federalno Evropo. Evropski parlament ga uradeno še vedno uradno hvali kot gonilno silo evropskega povezovanja in slavi odvzem moči državam članicam kot dosežek.
Sodišče EU je že od samega začetka služilo kot instrument tihega odvzema suverenosti. Njegove sodbe so zavezujoče in nepreklicne za vse države članice EU. Sodišče je imelo ključno vlogo pri postopnem prenosu nacionalnih pristojnosti z držav članic na Bruselj. Strokovnjak za ustavno pravo Joseph Weiler je to leta 1994 opisal kot »tiho revolucijo«.
Herzogovo zgodnje opozorilo je ostalo neupoštevano
Te podrobnosti zdaj preučuje večinoma nemočen Odbor za ustavne zadeve v Evropskem parlamentu, ki ga vodi poslanec Evropskega parlamenta Sven Simon iz CDU (EPP). Odbor obravnava, kakšna prihodnost čaka interakcijo med sodno prakso Sodišča EU in spoštovanjem nacionalne identitete posameznih držav članic z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami. Poročevalec je Simonov politični nasprotnik, desničarski švedski demokrat Charlie Weimers iz skupine ECR.
Pred skoraj dvajsetimi leti, 8. septembra 2008, sta nekdanji nemški predsednik Roman Herzog in Lüder Gerken iz Centra za evropsko politiko v Freiburgu v Frankfurter Allgemeine Zeitung objavila svoj poziv »Ustavite Evropsko sodišče«. Takrat sta tako Weimers kot Simon šele začenjala svojo politično kariero.
Weimers danes sedi v Evropskem parlamentu kot podpredsednik desno-konservativne skupine ECR in odboru AFCO predstavlja poročilo prav o tistih vprašanjih moči in pristojnosti Sodišča EU, na katera sta nekoč opozarjala Herzog in Gerken. Simon vodi ta odbor z ugledom, ki sega prek strankarskih linij in si prisluži pohvale celo vplivnih francoskih kolegov, ki nemške poslance običajno precej strogo sodijo.
Sodišče je zasnovano za spodbujanje evropske super države
Komaj ustanovljeno je Sodišče EU za premog in jeklo leta 1956 – pet let pred izgradnjo berlinskega zidu – je v zadevi C-8/55 uvedlo načelo „koristnega učinka“ prava EU. Od takrat je treba nacionalno pravo v osnovi razlagati in uporabljati tako, da pravo EU doseže svoj polni učinek. Sodišče je institucijam EGS (predhodnica EU) podelilo tudi široka „implicitna pooblastila“; pooblastila, ki niso navedena v nobenem členu pogodbe, vendar se nanje lahko institucije EU sklicujejo, kadarkoli menijo, da je to koristno za doseganje njihovih ciljev. Pravo EU je tako že od samega začetka dobilo tisto, kar se bo desetletja pozneje imenovalo ustavni rang.
Smrtni udarec neodvisnosti nacionalnih držav je bil zadan leta 1963. V zadevi Van Gend & Loos je Sodišče EU razsodilo, da ima meddržavno pravo EU zdaj neposredni učinek za posameznike. Od takrat se pravo EU uporablja v vsaki spalnici. Nemčija, Belgija in Nizozemska so se proti temu izrekle na sodišču in izgubile. Pod predsednikom Andréjem Donnerjem so sodbo izrekli sodniki Louis Delvaux, Rino Rossi, Otto Riese, Charles-Léon Hammes, Alberto Trabucchi in Robert Lecourt, prvi nemški generalni pravobranilec pa je bil Karl Roemer.
Leto kasneje je sodba v zadevi Costa/ENEL uvedla primarnost prava EU nad vsem nacionalnim pravom, čeprav takrat noben člen pogodbe tega ni določal. Danes ta primarnost še vedno ni uzakonjena v Pogodbi EU. Sodnik Sodišča Evropskih skupnosti Federico Mancini je leta 1994 v reviji Modern Law Review pojasnil: naklonjenost Evropi sledi genetski kodi, ki so jo ustanovni očetje prenesli na sodišče, da bi zagotovili vedno tesnejše zvezo narodov Evrope. Skratka, Sodišče EU ne more drugega kot spodbujati državnost Evrope.
Nacionalne ustave degradirane
Nihče ga ni ustavil. Protestov ni bilo. Sodišče EU je nato v sodbi v zadevi „Internationale Handelsgesellschaft“ razglasilo absolutno primarnost prava EU celo nad nacionalnimi ustavami in nacionalnimi temeljnimi pravicami, saj je veljavnost prava EU mogoče meriti le glede na samo pravo Unije. S tem je nacionalni zakon dejansko postal podrejeno pravno besedilo, Sodišče EU pa si je ustvarilo lastno samoreferenčno avtonomijo. Za to ni bilo nikoli odgovorno, ker se ustanovne države niso uprle razvrednotenju lastnih nacionalnih ustav in institucij, ki so bile od takrat v sistemu EU degradirane. Od takrat je nacionalni zakon podrejeno pravno besedilo, o katerem se odloča na hribu Kirchberg v Velikem vojvodstvu Luksemburg.
B.J., povzeto po News Fire