Zmotno je prepričanje, da so se protesti na račun vzdrževanja prosilcev za azil, ki državljanke in državljane pošteno udarijo po žepu, pričeli šele, odkar se je Evropa na račun odprtja vrat na stežaj soočila z množičnimi migracijami. Že leta 1992 so namreč mladi protestirali proti beguncem, ki imajo več in boljšo hrano od Slovencev.
Tedaj je na plakatih petih mladih Dolenjcev, ki so se odločili protestirati zaradi beguncev v naši domovini, pisalo: “Slovenci, kolikor nas je, združimo se – saj samo milijon nas je” in “če smo mi za Hrvate in Bosance psi, kaj sploh delajo tukaj”.
Janez Snoj, Simon Renko, Miloš Drnovšek, Simon Mežan in Betka Marn iz Trebnjega so na idejo o javnem protestu sredi Ljubljane prišli, potem ko so se v eni od tamkajšnjih zidanic zapletli v politično debato. V okviru slednje pa je beseda tekla tudi o beguncih in prišli so do zaključka, da se zanje poskrbi bolj kot za Slovence.
“Nič nimamo proti beguncem, še najmanj proti nesrečnim ženam in otrokom, toda če imajo oni dovolj hrane, bi jo morali imeti tudi Slovenci,” je bil pred prisotnimi, ki se jih je iz minute v minuto nabiralo več, jasen Snoj. Odobravanje protestnikov je izrazilo nekaj sto Ljubljančanov, iz množice pa je bilo po navedbah novinarja Jožeta Biščaka, ki je tedaj poročal o protestu, mogoče poslušati: “Zakaj smo se borili? Ali mogoče zato, da bomo lačni?”, “Begunci imajo štiri obroke hrane na dan, nekateri Slovenci pa še za dva nimajo”, “Pojdite, od koder ste prišli”, “Neslovenci ven iz naše države”, “Najprej kruha nam, šele potem beguncem”, “Vsa zdravila nam bodo porabili”.
Golobova vlada je bila izjemno razsipna
Stroški, ki gredo za vzdrževanje prosilcev za azil, so sicer slovensko javnost nazadnje burili januarja letos, ko se je izkazalo, da je Golobova vlada za nezakonite migrante porabila šestkrat več kot vse preostale vlade skupaj. Davkoplačevalci smo morali do tedaj za ta namen odšteti več kot 185 milijonov evrov, medtem ko so vse pretekle vlade za migrante potrošile 30 milijonov evrov. Spomnimo, da je bilo mogoče med prejemniki sredstev najti gostinske obrate, vrsto zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, nevladnih organizacij ter varnostnih podjetij. Iz tega je bilo mogoče videti, da je na slovenskem davkoplačevalcu, da nezakonite migrante hrani, zdravi, izobražuje, varuje in “vključuje” v družbo. To marsikoga, ki dela iz dneva v dan, zmoti, saj izkušnje iz tujine kažejo, da vzdrževani migranti, ki v davkoplačevalsko blagajno niso prispevali niti centa, ne bodo kaj prida prispevali niti v prihodnje.
“Ne pristajamo na ravnanje vlade, ki za ilegalnega migranta troši dvakrat več davkoplačevalskega denarja, kot znaša minimalna plača slovenskega delavca. Mi slovensko družino postavljamo v ospredje kot temeljno celico družbe,” je bil februarja letos na račun prejšnje vlade kritičen predsednik SDS Janez Janša, ki trenutno vnovič zaseda mesto slovenskega premierja. Poslanec SDS Žan Mahnič pa je tedaj opomnil, da je v Slovenijo v času Golobove vlade vstopilo 155 tisoč tujcev. “Kje so? Ne vemo. Kam so šli? Ne vemo. Ali so v Sloveniji ali niso,” se je vprašal poslanec in dodal, da so za tujce samo v štirih letih namenili 185 milijonov evrov. “To je socialni turizem,” je zaključil.
Aktualna vlada je do nezakonitih migracij kritična. Nad razmerami, ki vladajo v luči migrantske problematike, pa je bil prejšnji teden ob obisku azilnega doma na Viču kritičen tudi predsednik Državnega zbora RS Zoran Stevanović. Slednji je v času, ko so dogodki v španski enklavi Ceuta znova postavili nezakonite migracije v središče evropske in slovenske politične razprave, opozoril, da razmere v azilnem domu zahtevajo takojšnje ukrepanje. “Ljudje, tam je res divji zahod,” je bil jasen. Opozoril je, da skoraj vsako noč pripeljejo več deset migrantov.
Težave pa po njegovih besedah predstavlja tudi identifikacija in dolgi postopki: “In ne da bi vedeli, kdo so to zares, kakšna je njihova preteklost – imajo oni tukaj namestitev in prosto gibanje. In to res dolgo časa. Obstajajo ljudje, ki vlečejo postopke za azil tudi po šest let. In na ta način imamo mi neko maso ljudi, za katere sploh ne vemo, kdo so, kakšna je njihova preteklost. Leta pa se lahko gibljejo brez nadzora,” je pojasnil. Pri čemer pa ni za zanemariti uradnih podatkov in poročil AIDA (Asylum Information Database), ki razkrivajo, da povprečni čas vsebinskega odločanja na prvi stopnji v Sloveniji znaša približno 174 dni (leto 2024) oziroma 277 dni (leto 2025). Nekateri postopki, zlasti zaradi pritožb na sodiščih ali dublinskih postopkov, trajajo več kot dve leti; v azilnem domu pa je trenutno pet oseb, ki so tam nastanjene že več kot pet let. Sicer pa, ko je govora o migrantski problematiki, ni mogoče mimo tega, da je maroško-libijska naveza prodrla na trg z mamili v Ljubljani. “Takojšnja odprava seveda ilegalnih migrantov iz Slovenije – itak se skoraj noben od azilov ne odobri. Odprava je pa nujna tudi teh drugih anomalij, zaradi katerih se lahko migrant kot storilec hudega kaznivega dejanja sploh prosto sprehaja po Ljubljani,” je Stevanović sicer po obisku med drugim sklenil.
S. K.