Nedavna prometna nesreča predsednice države Nataše Pirc Musar ne odpira v prvi vrsti vprašanj, povezanih s prometno varnostjo, ampak vprašanja, povezana z nacionalno varnostjo. To, da je voznik njenega avtomobila vozil z neprilagojeno hitrostjo, da predsednica in njene sopotnice niso bile privezane, da se je prikrivalo identiteto sopotnic in še bi lahko naštevali, je v tej zgodbi drugotnega pomena. Bistveno bolj pomembno pa je, kdo so ljudje, ki se nahajajo v neposredni bližini najvišje rangirane politične osebnosti v državi.
Ko so se v javnosti pojavila vprašanja o tem, kdo vse se je vozil skupaj s predsednico v času nesreče, smo iz njenih krogov dobivali odgovore, da gre za varovanje osebnih podatkov, saj da ne gre za javne osebe. To nikakor ne drži. V trenutku, ko nekdo vstopi v protokolarno vozilo, s tem avtomatično postane javna oseba – in kot taka legitimen predmet javnega interesa. Res je sicer, da imajo tudi najvišji politični funkcionarji pravico do zasebnega življenja in s tem do tega, da si sami izbirajo prijatelje. Vendar je obseg njihove zasebnosti bistveno bolj omejen kot pri običajnih državljanih. Ni namreč vseeno, s kom se družijo – tudi v prostem času. Zaradi svojih funkcij pač razpolagajo z velikim številom zelo občutljivih informacij. Če so neprevidni, te lahko hitro pridejo v napačne roke.
Še posebej je problematična povezava z osebo, ki prihaja iz države, s katero Slovenija ni v prijateljskih odnosih oziroma še več – s katero se v geopolitičnem smislu nahaja na nasprotnem bregu. V primeru Nataše Pirc Musar je pozornost usmerjena na njeno rusko dolgoletno prijateljico Viktorijo Krivolucko. Vemo, da je Rusija že vrsto let podvržena sankcijam Evropske unije, že vse od priključitve polotoka Krim. Te sankcije so se močno zaostrile po ruski agresiji na Ukrajino, saj Evropska unija Rusijo vidi kot eno glavnih groženj lastni varnosti in stabilnosti svoje demokratične ureditve, Putinova Rusija pa EU zato obravnava kot sovražno zvezo držav.
Seveda ni mogoče vsakega Rusa, ki živi v Sloveniji, šteti za problematičnega, kaj šele za agenta svoje države. Predsedničina prijateljica ima celo slovensko državljanstvo. A prav v tem tiči problem. Obstajajo namreč jasni indici, da ga je pridobila v nasprotju s pravili. Glavna podlaga zanj naj bi bili njeni vrhunski športni dosežki, kar je povsem iz trte izvito. Ukvarja se z obskurno dejavnostjo (bowlingom), ki je bolj kot ne rekreativne narave in v smislu mednarodne prepoznavnosti države ne pomeni praktično nič (tudi doma je le malokdo slišal zanjo v tej vlogi). Poleg tega je bila pravnomočno obsojena zaradi povzročitve prometne nesreče s smrtnim izidom, kar bi jo že samo po sebi moralo diskvalificirati kot kandidatko za državljanstvo. Očitno so temu, da ga je vseeno pridobila, botrovali drugi razlogi. Morda je zadaj interes »vzporednega mehanizma globoke države«, lahko celo v sozvočju z njeno matično državo. O tem govori njena povezava z nekdanjim visokim obveščevalcem Romanom Jegličem, ki se je pred približno tremi desetletji, potem ko je doma zakuhal afero, zatekel v Rusijo. Tam je tudi pridobil državljanstvo. Znano pa je, da Rusija državljanstev ne podeljuje kar tako, ampak mora imeti za to očiten interes. Morda je šlo za interes njenih varnostnih služb?
Stvar postane še bolj sumljiva, če k temu dodamo ruske poslovne povezave zakoncev Pirc Musar – tudi z ljudmi, ki so blizu Putinovemu aparatu. Slovenija je namreč ena od članic EU z najmočnejšimi proruskimi sentimenti. To se sicer ne nanaša na aktualno vlado, ampak na pomembne ljudi iz političnega zakulisja, kot sta Milan Kučan in Zoran Janković, in poleg njiju še na številne druge iz politike, medijev in akademske sfere, ki v javnosti širijo ruski narativ. In ta isti Kučan je bil tudi eden glavnih pobudnikov kandidature sedanje predsednice. Naključje?
Dr. Matevž Tomšič