Edvard Kadič, soustanovitelj Zavoda za zaščito žrtev preiskovalne komisije 2022–26 v pogovoru pojasnjuje, zakaj se je pridružil iniciativi. Poudarja, da je parlamentarna preiskava lahko močno orodje demokratičnega nadzora, a ne sme posegati v zasebnost posameznikov brez ustreznih varovalk.
Kot nekdanji zasebnik in podjetnik, ki ni bil zaslišan, a je Vontina komisija vseeno posegla v njegovo zasebnost, zagovarja enaka pravila za vse – ne glede na politično usmerjenost. V središču njegovega sporočila je vprašanje pravne države in zaščite posameznika pred institucijo z velikimi pooblastili. Zato bo na referendumu glasoval “ZA”.
Ste soustanovitelj Zavoda za zaščito žrtev preiskovalne komisije 2022-26. Zakaj ste se pridružili?
Pridružil sem se zato, ker sem na lastni koži videl, kako daleč lahko parlamentarna preiskava poseže v zasebnost človeka, ki sploh ni politik. Parlament ima pravico preiskovati politično odgovornost, nima pa bianco menice za brskanje po zasebnem življenju ljudi in njihovo javno stigmatizacijo. Zavod razumem predvsem kot vprašanje pravne države: kdo varuje posameznika, ko ima na drugi strani institucijo z velikimi pooblastili? Pravice morajo veljati tudi za ljudi, ki politični večini niso všeč.
Nekateri progresivni mediji namigujejo, da gre za politični, desničarski projekt. Glede vas in gospoda Jeretiča so se namreč pojavili očitki, da sta zdaj v politiki. Ampak v času, na katerega se bo delovanje zavoda nanašalo, ste bili zasebnik?
Da. Takrat sem bil zasebnik in podjetnik, ne uradnik. Moja današnja zaposlitev ne more za nazaj spremeniti mojega statusa v letih, ki jih je komisija preiskovala. Zato se mi zdi argument, da je zavod danes “desničarski projekt”, precej priročen način, kako se izogniti bistvu. Vprašanje ni, kdo je danes zaposlen kje, ampak ali so bile posameznikom v parlamentarni preiskavi zagotovljene ustrezne procesne in osebnostne pravice.
Vi niste bili zaslišani, ker je Vontini komisiji očitno zmanjkalo časa. Brskali pa so po vaši zasebnosti?
To je zame pravzaprav najbolj problematičen del zgodbe. Nikoli nisem dobil možnosti, da bi pred komisijo pojasnil svojo plat, hkrati pa se je posegalo v podatke o mojem zasebnem in poslovnem življenju. Če nekoga preiskujete, zbirate njegove podatke in iz njih oblikujete politične zaključke, je najmanj, kar pričakujem v demokratični državi, možnost, da se do teh ugotovitev opredelim. Pri meni te možnosti ni bilo.
Vonta zdaj pravi, da soustanovitelji zavoda niso žrtve, ampak ljudje, ki so v času tretje Janševe vlade obogateli.
Beseda “obogateli” je politična oznaka, ne pravna kategorija. Če je nekdo posloval, opravljal storitve in zanje prejel plačilo, mora biti vprašanje zelo preprosto: ali je bilo poslovanje zakonito ali ne. Če obstaja dokaz o nezakonitosti, naj ga obravnavajo pristojni organi. Če ga ni, pa višina nikogaršnjih prihodkov sama po sebi ne sme biti razlog, da se ga razglasi za politično sumljivega ali da ima zato manj pravic. Še manj pa lahko nekdo, ki posega v vaše pravice, kar sama odloča o tem ali ste ali niste žrtev samo zato, ker ji politično ali osebno niste všeč.
Zakaj torej na referendumu glasovati »ZA«?
Moja podpora spremembam temelji na zelo preprostem načelu: parlamentarna preiskava mora ostati močno orodje demokratičnega nadzora, vendar mora biti moč države omejena z učinkovitimi varovalkami za posameznika. Ne gre za zaščito ene politične strani. Danes je lahko predmet preiskave nekdo z desnice, jutri nekdo z levice, pojutrišnjem podjetnik, novinar ali povsem zasebna oseba. Pravila morajo biti enaka za vse. Zame je zato bistveno vprašanje referenduma, ali želimo parlamentarne preiskave, v katerih ima posameznik ob posegu v svoje pravice tudi učinkovito pravno varstvo. Sam menim, da ga mora imeti.
Sara Kovač