Trditev, da bo novela Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre-B) oblasti omogočila, da po lastni presoji “pogleda v SMS-e, e-pošto in zasebna sporočila”, če ji življenje posameznika ne bo všeč, nima opore v zakonskem besedilu. Gre za zavajajočo interpretacijo, ki jo del levičarskih in opozicijskih aktivistov širi kot dejstvo, čeprav je iz zakonske dikcije jasno razvidno, da to ne drži.
Kampanja Proti politični policiji, ki jo podpirajo Gibanje Svoboda, SD, Levica, del nevladnih organizacij in nekdanji člani Odbora za varstvo človekovih pravic, v javnost pošilja grafike z igralcem Vorancem Bohom in stavkom: “Če tvoje življenje ne bo všeč tej vladi ali pa kakšni naslednji, ti bo lahko pogledala v SMS-e, e-maile, sporočila.” Gre za popolnoma neresnično in zavajajočo trditev, ki jo je mogoče zavrniti že s preprostim vpogledom v zakonsko besedilo.
Kaj zakon izrecno zapiše
4. člen ZPPre določa: “V postopku parlamentarne preiskave se zagotavljata varstvo tajnosti pisem in drugih občil ter nedotakljivost človekove zasebnosti.” Gre za uskladitev z 37. členom Ustave RS, po katerem je tajnost pisem in drugih občil zagotovljena. Odstop je mogoč samo, če tako predpiše zakon in če obstaja sodna odločba, kadar je to nujno za potek kazenskega postopka ali za varnost države. Prisilni ukrepi – privedba, hišna in osebna preiskava, zaseg predmetov – se tudi po novem zakonu izvajajo prek sodišča. Komisija sama ne more odpreti telefona, e-poštnega predala ali stanovanja.
Bančne izpiske so komisije lahko zahtevale že pred to novelo. Zakon o bančništvu banke namreč zavezuje k posredovanju podatkov na zahtevo komisije in sicer 126. člen, tretji odstavek, točka 4.a (dopolnitev 2017): “če te podatke pisno zahteva preiskovalna komisija, kadar v skladu z zakonom, ki ureja parlamentarno preiskavo, izvaja preiskavo“. Torej tudi to ni novost, ki bi jo prinesel novi zakon.
Levičarski aktivisti zavestno manipulirajo
Poseg v tajnost občil in zasebnost zato ni prepuščen presoji vlade, poslancev ali preiskovalne komisije. Prisilni ukrepi, ki posegajo v te pravice, se smejo izvajati le prek sodišča. Komisija torej ne more sama odrediti vpogleda v SMS-e, e-pošto ali zasebna sporočila zato, ker ji kdo “ni všeč”, kot se javnost trudijo prepričati levičarski aktivisti. Takšnega pooblastila v noveli ni, zato trditev o “vohljanju po telefonih in e-pošti, če oblasti kdo ni všeč” ni zgolj pretiravanje, ampak je popolnoma napačna predstava o vsebini zakona.
Zakon ne podeljuje komisiji novih materialnih pooblastil za pridobivanje vsebine zasebne komunikacije mimo sodnega nadzora. Kdor to trdi, bodisi zakona ni prebral bodisi zavestno zamenjuje parlamentarni nadzor z operativnimi pooblastili policije in tožilstva.
Kaj novela res spreminja
ZPPre-B ne ustanavlja nove “politične policije” in komisiji ne daje pravice, da sama bere SMS-e, e-pošto ali zasebna sporočila. Spreminja predvsem to, kdo sme takoj ob uvedbi preiskave iti na Ustavno sodišče in kdaj lahko preiskovanec sploh dobi sodno varstvo. Še vedno se bo preiskovanec lahko obrnil na upravno sodišče.
Doslej je veljalo (po noveli iz leta 2024), da je akt o odreditvi parlamentarne preiskave lahko pred Ustavnim sodiščem izpodbijalo več subjektov: preiskovanec, tretjina poslancev, Varuh človekovih pravic, Banka Slovenije, lokalna skupnost in še nekateri drugi. Dokler Ustavno sodišče ni odločilo, komisije ni bilo mogoče imenovati, kar je preiskavo lahko močno zavleklo.
Po ZPPre-B lahko v 30 dneh po objavi akta v Uradnem listu predhodno presojo zahtevata le še:
- Sodni svet, če meni, da akt posega v neodvisnost sodnikov ali sodstva,
- generalni državni tožilec, če meni, da akt posega v neodvisnost tožilcev.
Ustavno sodišče mora o tem odločiti prednostno, najkasneje v 60 dneh. Preiskovanec in prej navedeni predlagatelji te predhodne zahteve več ne morejo vložiti, s tem pa odpade tudi samodejna blokada imenovanja komisije. Preiskovanec zato sodno varstvo dobi pozneje. Če meni, da so mu med preiskavo kršili človekove pravice, lahko po končani preiskavi vloži tožbo v upravnem sporu. Rok je kratek: osem dni od vročitve končnega poročila.
Novela poleg tega določa še tri stvari:
- iste stvari, o kateri je Državni zbor že sprejel končno poročilo, ni mogoče znova preiskovati;
- preiskovanec ne more več zahtevati izločitve člana komisije zgolj zato, ker dvomi o njegovi nepristranskosti;
- sodišča in državni organi morajo komisiji nujno nuditi pravno pomoč.
T. B.