Spletna skrajna desnica ne gradi privlačnosti zgolj na jezi, sovraštvu in nasilju. Privablja tudi z naravo, občutkom skupnosti in obljubo smisla. To v novi doktorski disertaciji na Univerzi v Örebru pokaže raziskovalka spolnih študij Maria Darwish. Zveni kot slaba šala, a ni.
Raziskava Gender, nature and ‘positive’ affect. A study of visual communication in Nordic digital ecofascism (2026) je znova dokazala, kako hitro akademski aparat vse, kar je v nordijski – in evropski – kulturi še vedno samoumevno, preimenuje v ideologijo. Gozd. Ogenj. Družino. Skrb za lastno okolje. Mirnega moškega v naravi. Vse to zdaj lahko pade pod oznako “ekofašizem”.
Darwish je štiri leta opazovala nordijska radikalnonacionalistična spletna okolja. Osrednji korpus: 11.107 podob iz 41 Telegram kanalov, objavljenih med 2020 in 2025. Metoda je multimodalna kritična diskurzna analiza. Rezultat je predvidljiv: kjer desničar vidi pokrajino, akademija vidi strategijo normalizacije.
Umirjeni moški kot sumljiv lik
Doslej so raziskave desničarske mobilizacije pogosto izpostavljale strah, jezo in sovraštvo. Darwish pa je naletela na številne podobe z drugim tonom: idilične pokrajine, ljubke živali, družine in ljudi, ki živijo tesno z naravo. Najbolj jo je presenetil prikaz moških: “Nisem pričakovala, da bom v ideologiji, ki jo sicer povezujemo s hipermoškostjo, agresijo in nasiljem, našla toliko prostora za umirjene in tihe podobe moškosti.” Pogost lik, ki ga z Lucasom Gottzénom imenujeta “kontemplativni moški”, je beli moški, ki hodi, sedi ob ognju ali zre v pokrajino. Prikazan je kot miren, naravi predan in skrben – hkrati pa kot varuh lastnega ljudstva in ozemlja.
Tu se začne problem raziskave. Moški, ki hodi po gozdu in gleda v obzorje ni nič neobičajnega, sploh pa ne v noridjski kulturi, v kateri je to stoletja star način bivanja. Da skrajne skupine kradejo simbole, ni novo. Novo je, da se ljubezen do pokrajine, živali in skupnosti obravnava skoraj kot predznak radikalizacije.
Skrajnost, ovita v vsakdanje – ali vsakdanje, ovito v skrajnost
Disertacija kaže, kako se pohodništvo, materinstvo in živali prepletajo s fašističnimi simboli. Četudi drži, drži tudi, da propaganda vedno išče znane podobe. Toda iz tega ne sledi, da so pohodništvo, materinstvo in živali sumljivi sami po sebi. Pozitivni prizori ponujajo tudi vloge za poistovetenje: žensko kot dajalko življenja in moškega kot naravi predanega varuha. V jeziku disertacije je to orodje mobilizacije. V jeziku večine ljudi je to še vedno opis družine, ki želi otroke, dom in kraj, ki ga lahko imenuje svojega. Če univerza te slike bere predvsem kot fašistično estetiko, pove več o svojem slovarju kot o svetu zunaj kampusa.
Zakaj to šteje – in zakaj ne tako, kot pravi avtorica
Po mnenju raziskovalke lahko izsledki pomagajo razumeti, zakaj skrajna desnica privlači predvsem mlade moške. Znanje naj bi bilo koristno za šole, državne organe in organizacije, ki preprečujejo nasilje in krepijo digitalno pismenost. “Pozitivne podobe prihodnosti in utopične predstave usmerjajo samopodobo skrajne desnice. Ekstremizem moramo prepoznati tudi takrat, ko se ne kaže kot odkrito sovraštvo,” je zapisala. A prav tu je po mnenju kritikov politični jedro.
Če je ekstremizem treba prepoznati tudi v idili, v požaru, v družinski fotografiji in v mirnem moškem ob jezeru, se meja med analizo in sumom razširi na vsakdanje življenje. Ekofašizem v disertaciji sicer ni obravnavan kot enotna ideologija, temveč kot spekter idej. Osnova naj bi bila predstava, da določeno ljudstvo sodi na določeno ozemlje. V najskrajnejši obliki se ljubezen do narave združi z rasizmom in nasiljem.
Toda prav ta “spekter” omogoča, da se vsaka vez med ljudstvom, krajem in skrbjo za okolje potisne proti skrajnosti. Pripadnost postane sumljiva. Skrb za svoje postane predstopnja izključevanja. Moškost, ki ni agresiven, postane tiha propaganda.
Univerza vidi fašizem. Mladi moški vidijo smisel.
Raziskava Univerze v Örebru znova pokaže, kako hitro akademski aparat nordijsko samoumevnost preimenuje v “ekofašizem”. Kraja simbolov ni novost, je pa novost, da se ljubezen do pokrajine, živali in skupnosti obravnava skoraj kot sumljiv predznak radikalizacije, medtem ko ostaja odprto vprašanje, zakaj vse več mladih moških v uradni politiki, šoli in medijih sploh ne najde prostora za dostojanstvo, pripadnost in smisel.
A.H.