Zadnji vodja slovenskih komunistov Milan Kučan je pozval k glasovanju proti “politični policiji”. Gre za višek sprenevedanja, saj medtem ko ta sedaj modruje o pomenu varovanja pravic posameznika pred samovoljo države, ni za pozabiti, da sam v preteklosti ni imel veliko zadržkov glede delovanja prave politične policije.
V nedeljo, 11. oktobra, se bodo lahko državljani opredelili glede uveljavitve novele zakona o parlamentarni preiskavi. “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o parlamentarni preiskavi, ki ga je sprejel državni zbor na seji dne 26. maja 2026?”, se bo namreč glasilo vprašanje. Nekdanji partijski šef Milan Kučan se je pred začetkom predčasnega glasovanja odločil postaviti na stran tistih, ki vztrajajo, da zakon uvaja “politično policijo, ki bo preganjala drugače misleče”. To seveda ne drži, saj parlamentarne preiskovalne komisije nimajo policijskih pooblastil in so omejene zgolj in samo na politične funkcionarje.
“Drage sodržavljanke in sodržavljani, premislite, kaj se nam v resnici dogaja, kakšno državo nam obljubljajo. V vsakem postopku države proti državljanu je zelo pomembno, da so zavarovane pravice posameznika, da se lahko upre samovolji države, nič drugače ni s parlamentarno preiskavo. Zakon, ki je predmet referenduma, to varovanje, to pravno varnost državljanu jemlje. Zato je treba iti na referendum in glasovati proti temu zakonu,” je Kučan izpostavil po navedbah STA.
A medtem ko Kučan izraža svojo skrb, raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj in publicist Igor Omerza na družabnem omrežju X opozarja, “da je bil Kučan od leta 1969 do leta 1990 ZA politično policijo”. Poleg je pripel vsebino poročila iz 13. novembra 1969, v katerem mu udbaši sporočajo, da so poostrili nadzor nad Borisom Pahorjem in da zasegajo njegovo knjigo “Odisej ob jamboru”.
Kučan je bil obveščen, da je v založbi Zaliv v Trstu izšla publikacija Borisa Pahorja Odisej ob jamboru, ki predstavlja zbirko člankov, polemik, predavanj in razgovorov, ki so bili že objavljeni v revijah Zaliv, Kaplje, Prostor in čas in Dialogi. V službi državne varnosti so prišli do sklepa, da stališča avtorja v stisnjeni knjižni obliki dobijo bistveno drugačne dimenzije. “Vse objavljene zapise druži osrednja misel: oster napad na politiko Zveze komunistov, njene voditelje, zlasti Edvarda Kardelja, ki ga obtožuje narodovega izdajstva oz. izdajstva pričakovanj naroda po uspešno končani osvobodilni vojni”, izhaja iz obvestila.
V zvezi s Pahorjem so navedli, da ima ta svoj politični program, “ki po eni strani terja od matične skupnosti, t. j. republike Slovenije, enakopravno vključitev zamejcev v politično dogajanje”. Po njihovih besedah pa predlaga tudi: “skupen organ, ki naj obravnava skupna vprašanja; kulturni ljudje morajo glasno terjati od političnih predstavnikov, da pride do sestave zamejskega foruma vsaj na kulturnem področju, če pa se tak narodni svet ne bi uresničil, predlaga, da naj sestavijo “tak svet ljudje kulture sami, ne glede na mišljenje ali proti mišljenju političnih voditeljev ali psevdovoditeljev”.” “Terja vsaj konfederacijo, samostojno slovensko republiko, samostojno vojsko, slovenski jezik v vojski in da naj služijo “od slovenske matere rojeni sinovi” v svoji domovini, napada ekonomski sistem, “ropanje” Slovenije po ostalih republikah oz. federaciji.”
Od leta 1969 do leta 1990 je bil Kučan ZA politično policijo. Prvo poročilo 13/11/1969, tu mu udbaši sporočajo, da so poostrili nadzor nad Borisom Pahorjem in da zasegajo njegovo knjigo “Odisej ob jamboru”. Več v “Milan Kučan in Udba”, https://t.co/ekrsHm8dmt https://t.co/0vSQhyOYKT
— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) October 5, 2026
Kučan je bil obveščen, da Pahor idejno napada zlasti Kardeljevo tezo o narodnostnem vprašanju in mu očita, da slovensko ljudstvo, zlasti pa šolsko mladino, namerno tira v pogubo, to se pravi v internacionalistično bodočnost. “Stališča Borisa Pahorja so kljub svoji politično-programski orientaciji, čeprav vsebinsko literarno-čustvena, izraz nezadovoljstva z državno in politično ureditvijo skupnosti jugoslovanskih narodov.” Prav tako so navedli, da se je Pahor tudi sam angažiral pri razširjanju knjige po Sloveniji, in sicer s tem, da je knjigo tihotapil preko meje in jih pošiljal s pošte Dutovlje na razne naslove. Iz dokumenta izhaja, da je bilo mejnim organom naročeno, naj poostrijo nadzor nad Pahorjem, vključno s carinsko kontrolo. Delavcem SDV pa je bilo naročeno, naj v sodelovanju s pošto zadržijo vse dospele izvode knjige. Ker so prejemniki knjig v Sloveniji znani, so napovedali, da bodo v skladu z zakonom o tisku zasegli vse knjige.
To, da človek, ki je kot pomemben funkcionar nekdanjega komunističnega sistema prejemal informacije politične policije o nadzoru nad Borisom Pahorjem, danes opozarja pred nevarnostjo “politične policije” v demokratični Sloveniji, predstavlja očitno ironijo, ki jo je naravnost nemogoče spregledati. Novela zakona o parlamentarni preiskavi seveda, kot že rečeno, ne uvaja “politične policije”, glas za to novelo v resnici predstavlja glas za raziskovanje politične odgovornosti vseh politikov, kar pa očitno levemu polu ni po volji, saj sicer ne bi tako krčevito nasprotoval konkretni noveli.
S. K.