Na današnji dan leta 1952 se je v Novem mestu zgodil grozovit zločin. Množica razjarjenih protestnikov, za katere danes vemo, da jih je organizirala komunistična partija, je z vlaka potegnila škofa Antona Vovka, ga polila z bencinom in živega zažgala. Vovk je poškodbe preživel, a so ga zaznamovale do konca njegovega življenja.
Višek nasilja nad škofom je predstavljal zažig v Novem mestu. Ko je vlak, s katerim se je škof peljal, prispel na novomeško postajo, je bila tam zbrana množica protestnikov, ki ga je potegnila z vlaka in začela z njim fizično obračunavati. Nekdo iz množice je ob vzklikih “Ubijmo hudiča!” Vovka polil z bencinom in zažgal. Boril se je s plameni in se ob hudih opeklinah uspel rešiti iz gorečih oblačil. Hudo poškodovan je moral še štiri ure čakati na zdravniško oskrbo. Danes vemo, da je napad organizirala partija, nihče od storilcev pa ni bil nikoli kaznovan.
Že pred tem so se vrstili atentati, zapiranje, nagajanje, vandalizem in nasilje
Poleg psihičnega nasilja je bil Vovk deležen tudi poskusov atentatov in fizičnih obračunov. Na dan birme v Kočevju maja 1947 je oblast zaustavila javni prevoz, da se ljudje iz okoliških vasi ne bi mogli udeležiti slovesnosti. Odklopili so elektriko in vodo ter prepovedali točenje pijač in postrežbo hrane. Avtomobilu, s katerim se je škof pripeljal, pa so predrli vse štiri pnevmatike.
Pred župniščem, kjer je bival med svojim zdravljenjem, je oblast organizirala proteste, nato pa so hoteli podivjani protestniki vdreti v župnišče in s škofom obračunati. Jasen in odločen nastop Vovka jih je tako zmedel, da so se premislili in odšli domov.
” Ideološka borba proti verskim predsodkom bo dolga in ostra ter je pri nas najbolj težka, ker so Slovenci najbolj veren narod ter bo to šlo skozi generacije,” je dejal znani komunistični voditelj Matija Maček.
Komunisti so želeli uničiti Katoliško cerkev na Slovenskem in njenega predstojnika Vovka
Škof Gregorij Rožman je pred vojno imenoval pet svojih naslednikov. Čeprav je bil Vovk zadnji v vrsti, pa ostali štirje vojne niso preživeli ali pa jih je nova oblast zaprla, in je tako postal generalni vikar ljubljanske škofije. Sam se je izrazil, da je postal “generalni revež”. Nova oblast in njene strukture so si želele Katoliško cerkev na Slovenskem na vsak način uničiti, saj je bila poleg komunistične partije edina organizirana enota. Začelo se je šikaniranje, zapiranje duhovnikov, zasliševanje Vovka po nekajkrat na teden, prekinjanje svetih maš, uničevanje cerkva in kapelic, jemanje cerkvenega premoženja itd.
Prešernov sorodnik, škof, mučenec in svetnik
Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem v isti hiši kot njegov prastric France Prešeren. Po končanem šolanju se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil leta 1923 posvečen v duhovnika. Služboval je v različnih krajih po Sloveniji, zaradi dobrega vodenja župnije pa je postal najprej škofijski duhovni svetnik. Po vojni je postal škof in nato leta 1961 nadškof.
Leta 1960 je obiskal Rim, kjer je počastil grob apostolov Petra in Pavla in srečal papeža Janeza XXIII. Tedaj se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Papež pa mu je odgovoril: “Jaz bi moral poklekniti pred Vami.”
Kljub grozljivim poškodbam je do konca ostal pokončen človek in je svoje rane vdano prenašal ter vodil ljubljansko nadškofijo do svoje smrti julija 1963. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo, s tem pa je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik.
Aleksander Rant