Zakaj je pri nas toliko krivic, nepoštenja in različnih meril pri obravnavi posameznikov? Ker nimamo razčiščenih pojmov o pristojnosti in odgovornosti. Oziroma, če sem natančnejši, ker je tistim, ki ‘uživajo’ dobrobit te nerazčiščenosti, to v interesu.
Slovenija je rekorder v dosojenih primerih na Evropskem sodišču za človekove pravice. Imamo največji delež tistih, ki jim v Strasbourgu uspe dokazati, da jim je slovensko sodstvo kršilo človekove pravice. Nedolžne naše sodstvo pošilja v zapor, jim rubi hiše in zavlačuje pri izreku sodbe, krivim pa briše dokaze ali pa jih obsoja na pogojne kazni, čeprav so nas, davkoplačevalce, oškodovali za več deset milijonov evrov.
Ni naključje, da je zaupanje v sodstvo rekordno nizko. In ko sodnike vprašate, ali so odgovorni za napake, kot iz topa izstrelijo: nas ne smete klicati na odgovornost! Pravijo, da to določa ustava. Čeprav v zgrešenih sodnih odločitvah sodelujejo večinoma eni in isti sodniki, jih sodni ceh ne izloči iz sistema. Zato se razmere same od sebe ne bodo uredile. So sodniki pristojni za odločitve? So. Pa odgovorni? Tudi, saj s svojim podpisom jamčijo za ‘sodbo v imenu ljudstva’. Pa bodo za neustavne, nečloveške odločitve tudi odgovarjali? Seveda ne, saj so neodvisni …
Pranje denarja so pometli pod preprogo, ker mediji niso postavljali pravih vprašanj
Pa drug primer: domnevno pranje denarja v največji državni banki NLB – ena milijarda evrov! Politika je bila o tem obveščena, pa ni ukrepala. Je bila pristojna za ukrepanje? Seveda. Je bila odgovorna za neukrepanje? Seveda. Je odgovarjala? Seveda ne. Ni ukrepala in se tudi ne počuti odgovorna za to. Kako je to mogoče? Zelo preprosto – ker ji je to omogočeno. Ker je nihče ne kliče na odgovornost. Ker ji nihče (od večinskih medijev) ne postavlja neprijetnih vprašanj. In ker potem v medijih zbobnajo še krilatico: ‘vsi so isti’. To je recept za uspeh, da vse ostane nespremenjeno, da prvorazredni ostajajo prvorazredni, drugorazredni pa še bolj prisegajo na abstinenco od politike in na dan polaganja računov (beri: volitev) ostajajo doma.
A vendar se spreminja. Parlamentarna preiskovalna komisija je v zadevi Farrokh, torej o vprašanju milijardnega pranja denarja v NLB, pripravila zelo natančno in z dokazi podkrepljeno poročilo, ki je zdaj romalo na NPU in tožilstvo. V DZ je bilo sprejeto brez glasu proti. Redkokdaj se to zgodi. Zanj se že zanimajo tudi v Bruslju, kjer zdaj tudi v preiskovalnem odboru PANA želijo zadevi priti do dna. Potrebnih bo še precej preobratov, preden bomo tudi v Sloveniji povezali besedi pristojnost in odgovornost. Predvsem v smislu, da pristojnost (ko si izvoljen za premierja, ministra, sodnika) ne pomeni zgolj ugodja in udobja, ki ju funkcija prinaša, ampak predvsem odgovornosti za vsa storjena in nestorjena (!) dejanja. Torej tudi posledice za slabo delo. Ali nedelo.
Morda je (spet) čas za menjavo opcije na oblasti
Če bo Bruselj v zadevi Farrokh pokazal, da mora ta zakonitost veljati tudi v Sloveniji, bo to pomemben signal. Toda spremembo v razmišljanju bomo morali doseči kar doma. Najlažje pri politiki, ki posredno vpliva tudi na vse podsisteme – policijo, tožilstvo, sodstvo, zdravstvo, socialo. Vedno in samo prek volitev. Tako pač gre v demokraciji. Vendar pa je kurz in dinamika potrebnih sprememb tako skrenila iz želene smeri, da tokrat samo menjava politične stranke istega svetovnega nazora ne bo dovolj – isti vzorci razmišljanja v drugi preobleki pač vodijo do podobnih rezultatov. Morda je (spet) čas za menjavo opcije …
Anže Logar