David Benedek pripada generaciji 70 oziroma generaciji čudežnih dečkov. Očitno bo že držalo, saj je v NLB v času, ko je bil Benedek tam pri samem vrhu, denar “čudežno” izginil, situacijo – bančno luknjo – pa smo reševali davkoplačevalci.
Poročali smo že, da je Andrej Andoljšek, zdajšnji predsednik uprave Gorenjske banke, dal pobudo, da predčasno prekine 5-letni mandat in sporazumno zaključi delovno razmerje z omenjeno banko. Na njegovo mesto bo konec marca ustoličen sporni David Benedek – spomnimo se ga predvsem iz afere iranskega milijardnega pranja denarja v NLB, ko je bil takrat v naši največji državni banki član uprave, ki je vse to vedela in pranje denarja tudi dopustila. To je bilo v letih 2009 in 2011, ko je bil predsednik uprave NLB Božo Jašovič, člani uprave pa so poleg Benedeka bili še: Marko Jazbec, Robert Kleindinst in Claude Deroose. Vendar pa to ni edino maslo, ki ga ima na glavi …
Skupaj v dobrem in slabem
Za Benedeka bi res lahko zapisali, da se naokrog sprehaja s težko prtljago. Vendar pa spada med “nedotakljive”, za kar gre zahvala predvsem podpori, ki jo ima v svojem profesorju in mentorju, nekdanjem ministru za finance Dušanu Mramorju, Borutu Jamniku, ki velja za prvega slovenskega javnega upravljavca, in prej omenjenem Marku Jazbecu, ki je bil 16. 12. 2016 imenovan za predsednika uprave Save Re, d. d., s petletnim mandatom, funkcijo pa je nastopil 12. 5. 2017. Še pred tem pa sta se leta 2012 Benedek in Jazbec družno in nečastno poslovila iz uprave največje slovenske banke. A več o njunem odhodu nekaj vrstic nižje.
Njegova “eminentna” družba
Vendar pa je bil Benedek, ki je pripadnik generacije 70 ali generacije čudežnih dečkov in deklic, le štiri leta po nečastnem odhodu iz NLB spet v poziciji “pozor”. Veljal je namreč za najresnejšega kandidata za novega predsednika uprave NLB, čeprav je kot direktor posameznih področij v NLB v obdobju 2003 do 2008 najprej pomagal kopati bančno luknjo, nato pa jo kot član uprave NLB v času 2009 do 2012 pomagal zakrivati, je pred leti razkril Jože Biščak. To, da je Benedek ciljal tako visoko, sicer ni nobeno presenečenje, saj je preverjen in zanesljiv kader, ki se je kalil tudi v frankfurtski LHB, je pa tudi stari znanec in prijatelj nekdanjega predsednika Slovenskega državnega holdinga Marka Jazbeca, ki je odstopil s tega mesta zaradi upora v Luki Koper. Nadomestila pa ga je ljubiteljica diamantov Lidia Glavina. Poleg omenjenih ima Benedek še podporo Petra Groznika, ki je imel ogret stolček v upravi Gorenja kot član, pred tem pa je sedel v nadzornih svetih Telekoma, NLB in Pivovarne Laško. Lani je polnil strani časopisov, ker je odšel iz Gorenja – odhod naj bi načrtoval že leto pred tem, kasneje pa so mediji špekulirali, da naj bi bil najresnejši kandidat za novega člana uprave Agrokorja, pristojnega za finance. Vendar pa so bile to očitno le mokre sanje nekaterih, saj je Groznik še vedno “le” profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Še zanimivost: tudi on je generacija 70 in je rojen istega leta kot Benedek – 1973.
Benedek je zagotovo vedel, ukrepal ni
Benedek je diplomiral leta 1997, njegov mentor pa je bil Dušan Mramor. Že istega leta je dobil zaposlitev na NLB, ki jo je takrat vodil Marko Voljč, njegovo področje pa je bilo upravljanje tveganj. Vendar pa tam ni zdržal dolgo, odšel je na študij v ZDA, tam pa se je zaposlil v razvpiti investicijski banki USB. Leta 2003 se je vrnil v NLB, kjer je zasedel mesto namestnika direktorja na področju poslovanja z velikimi podjetji na območju osrednje Slovenije, bil pa je tudi namestnik direktorja Centra za upravljanje NLB Skupine. To pa je bil tudi čas, ko sta bila mentor in njegov učenec ponovno “združena”, saj je bilo to obdobje, ko je bil Mramor prvič finančni minister. Za piko na i pa je ravno v tistem času v NLB prihajal Marjan Kramar, prihajalo pa je tudi “zlato obdobje” za izbrana podjetja, saj je NLB začela podeljevati nerazumne kredite za potrebe menedžerskih prevzemov, je razkril Biščak, ki je prepričan, da je Benedek glede na funkcije, ki jih je opravljal, moral vedeti, kaj se dogaja v največji državni banki, saj brez priporočil posameznih nižjih direktorjev in njihovih namestnikov krediti na kreditnih odborih formalnopravno verjetno ne bi imeli kritja.
Bil pa je to tudi čas, ko je dobiček strmoglavil s 131 milijonov evrov v letu 2007 na zgolj 30 milijonov evrov v letu 2008 in ko je 4 leta kasneje KBC svoj 22-odstotni delež NLB državi prodala za en ubogi evro za delnico. Do konca leta 2012 pa se je v upravi NLB obdržal tudi Benedek in tako “preživel” Draška Veselinoviča ter deloma tudi Boža Jašoviča. Čeprav so bile oči javnosti uprte v Benedeka in njegove kolege – Jazbeca, Kleindiensta in Derooseja -, pa so se oni raje odločili za taktiko prikrivanja in skrivanja, vse z enim razlogom – zavarovati svoje botre. Seveda ogromna bančna luknja, ki je bila izkopana v času, ko je bil v NLB tudi Benedek in smo jo leta 2013 sanirali davkoplačevalci, ni vplivala na kariero tega lakaja. Prej nasprotno, saj so se njegove pomembne funkcije le še kopičile, banka pa je tonila vse globlje in se celo zapletala v sumljive posle, zaradi katerih je bila kasneje ovadena. Do leta 2012, ko je vodenje uprave prevzel Janko Medja in sta se morala s kolegom Jazbecem nečastno posloviti. Država jima namreč zaradi katastrofalnega poslovanja banke na skupščini ni podelila razrešnice. Ker je bilo jasno, da je edina pot zanju naravnost skozi izhodna vrata, sta na Medjev predlog odšla sporazumno. Dobila nista niti odpravnine.
Več o Benedeku in njegovi nečastni preteklosti sledi jutri.
Marjanca Scheicher