Slovensko demokracijo slabijo spori znotraj demokratičnega tabora. Ima težave s sprejemanjem medsebojne konkurence. Namesto da bi videli lastne pomanjkljivosti, se borili s skupnim nasprotnikom, porabijo največ energije za medsebojne obračune. Ti so toliko lažji, ker številnim demokratičnim politikom manjka družboslovne izobrazbe in načela iz eksaktnih znanosti prenašajo tja, kjer ta nimajo kaj početi. Strahotna je dediščina marksistične vzgoje. Tako prepotencirajo ekonomijo, zanemarjajo pa idejo. Ne poznajo ne splošne, ne slovenske, posebno pa še ne zgodovine politične usmeritve, ki jo zagovarjajo. Samozaverovanost v lastni prav je na tem področju neverjetna. To ima tragične posledice. Dr. Franc Zagožen je bil vrhunski, mednarodno ugleden znanstvenik na živinorejskem področju. Žal o družbenih vprašanjih ni vedel veliko. Lahko bi celo rekli, da je bil za njih brez posluha. Ustanovitelj SLS gospod Ivan Oman je imel samo pet razredov osnovne šole, toda v družbeni problematiki je bil za Zagožna in še marsikoga profesor. Žrtev političnega neznanja, ne nasprotnikov, ampak lastnih voditeljev je bila SLS.
Krščanski demokrati so imeli ob osamosvojitvi največji politični potencial. V vsebinskem in zgodovinskem pogledu. Žal jih je delno prehitela SLS, ki je zajela velik del njihovih potencialnih pripadnikov. Da bi uspeli, bi se morali nasloniti na lastne idejne korenine. Lojze Peterle jih je poznal, vendar predvsem njen kmečki in intelektualni del, manj pa delavskega, ki je bil slovenska specifika. Po srednji Evropi in naši dvojni monarhiji ter v stari Jugoslaviji so bili praviloma socialisti delavci, preddelavci in mojstri pa krščanski demokrati. Pri Slovencih je bila velika izjema. Tu so bili delavci krščanski demokrati, preddelavci in podobni pa socialisti. Ob pojavu Demosa bi jih lahko še zajeli, sedaj je treba začeti znova in predvsem drugače. Slovenska osamosvojitev je socialno vprašanje podredila drugim potrebam. Potencial, ki so ga vanjo prinesli Tomšič, Kmetič in še nekateri, ne samo ni bil izkoriščen, ampak lahkomiselno zapravljen. Ekonomske razmere so bile resnično težke, na videz nepremagljive, toda zaradi tega delavskega razreda vseeno ne bi smeli prepustiti komunistom. Njihovi vnaprej izbrani in določeni pripadniki so nekdanje družbeno premoženje kradli in uničevali kot srake, socialne in preživetvene posledice za zaposlene pa javno pripisovali osamosvojitvi in osamosvojiteljem (zato so kupili medije).
Očitki o velikih zaslužkih v trgovini z orožjem so del te propagande, še bolj pa sredstvo mazanja največjega političnega in narodnega dosežka Slovencev v zgodovini. Po njihovem govorjenju bi morala biti Peterle in Janša najbogatejša Slovenca. Zanimivo je dejstvo, da Kučan divje privatizacije ni nikoli obsodil. Me največjimi “prihvatitelji” so bili njegovi poglavitni ljudje.
Laž je nesmrtna duša komunizma
V politični propagandi so bili in so še vedno komunisti vrhunski mojstri. Imenujejo jo strategija, zato so dovoljena vsa sredstva. Seveda je to laž. Še vedno odmeva misel političnega vzgojitelja Ivana Omana, prof. Ivana Dolenca, da bi komunizem takoj propadel, če bi bila laž vsaj pet minut onemogočena. Svoje mojstrstvo so komunisti s pomočjo svojih usposobljenih in predanih kadrov, ki so bili sposobni organizirati demonstracije za ohranitev takih neumnosti, kot je bil Zakon o združenem delu, polno izkoristili. Delavstvo sicer ni prestopilo na stran komunistov, ampak se je počasi oblikovalo v maso dovzetnih za nove obraze. Ker so osamosvojitelji spregledali pomen socialnega vprašanja, sindikate so nekateri lahkomiselno razglasili za komunistično iznajdbo, jim ni bilo težko pridobiti. To seveda ob politično popolni neizobraženosti delavskega razreda, ki se je namesto primernih plač zadovoljil z občasnimi sindikalnimi klobasami in ceneno ozimnico, ni bilo težko.
Politika je socialna, ali pa je ni. Četudi, kot pri komunistih in njihovih levih sopotnikih, zgolj demagoško sredstvo za prigrabitev in nato nasilno vzdrževanje totalitarne ter policijske države kot vira osebnega bogatenja, ostaja najbolj učinkovito politično orožje. Prav zaradi odsotnosti tovrstnih političnih naporov smo tam, kjer smo. Ljudi, ki imajo občutek, da sta jih osamosvojitve in demokracija okradli boljšega, človeka vrednega življenja, je treba znova pridobiti. To je temeljna naloga krščanske demokracije, če hoče nositi to oznako oziroma ime. Sredstvo je ustrezen politični program, ki bo pripeljal primerne sodelavce. Njihova uspešnost bo privabila članstvo iz delavskih vrst, kmetov praktično ni več. Posebno pozornost je treba nameniti ženskam, ki se v Sloveniji izkazujejo kot najbolj zvesti in delavni aktivisti.
Sedanji slovenski krščanski demokrati so kljub izjemnim ljudem, kot so Jože Horvat, nekatere poslanke in še bi jih našli, suha veja slovenske demokracije. Za politično preživetje se lahko zahvalijo zgolj omenjanju krščanstva v imenu stranke. V njenem praktičnem in politične delu vsebinsko praktično ni prisotno. Zato imajo v Državnem zboru številčno tako politično takšno zastopstvo kot komunisti in Levica. Njihovo vodstvo ve, da bi morali glede na slovensko preteklost biti večinska stranka, toda temu se kvečjemu oddaljujejo. Ljudmili Novak je uspel čudež, ki ga je verjetno nemogoče ponoviti. Žal je z levico podirala, kar je z desnico gradila. Namesto da bi stranko vsebinsko transformirala, se je začela zapletati v prepire z Janšo. Iz njih je zaradi poti in sredstev, ki jih je pri tem uporabila, izšla lahko le kot tragična in osmešena poraženka. V politiki veljajo število glasov ali pa ideološka spretnost in brezobzirnost, ki jo bogato razkazuje v sedanji vladni koaliciji Levica, ki skupaj s Svobodo reže komuniste kot salamo. Dobesedno jih izrivajo z vodstvenih položajev v kulturi. Katastrofa zanjo, vprašanje pa je, če je dobro za Levico. Razočaranje nad njo je med njenimi najbolj zvestimi podporniki veliko!
Pogorelčeve neizživete ambicije
Časi, ko so bili krščanski demokrati prvi med slovenskimi in imeli dva poslanca v evropskem parlamentu, so že del zgodovine. Neponovljivi? Vzroki za upadanje političnega vpliva so, bodimo obzirni, kompleksni. Seveda pa je krivda zgolj in samo na njihovi strani. Tako malomaren odnos do slovenske politične zlatnine je nerazumljiv. Kazanje s prstom na Janšo kot krivca je bližnjica v politični samomor. V zadnjem času je prišlo celo do pretresov, za katere pa ima glavno zaslugo znani pravnik, ki kuha zamero, ker predsednik SDS ni sledil njegovim ambicijam. Deset let mineva, ko se je sramotno, predvsem pa neprikrito nevoščljivo izjavil o njem kot zaporniku. Stranko si je popolnoma podredil in je njen dejanski šef. Volitve v Evropski parlament, ko so se tresli za en mandat, so zvonjenje navčka. Formalno vodstvo stranke je idejno prazno. S politiko se ukvarja zaradi nje, ne zaradi političnih ciljev. Trditev, da imajo najboljši gospodarski program, je znak nerazumevanja smisla krščanske demokracije. Zanikanje Kreka, Gosarja in številnih drugih.
Sporočilo volitev je jasno. Se ne bi mož iz ozadja raje bolj posvetil svoji jadrnici, ki mu je očitno simbol krščanske demokracije? Stranko naj prepustil onim, ki jim njene vrednote nekaj pomenijo. Prepomembne so v naši preteklosti in prepomembne za prihodnost, da bi o njih odločali egoistični diletanti.
Dr. Stane Granda