Neverjetno, nezaslišano in barbarsko. To so besede, s katerimi bi lahko opisali divjanje komunistov po koncu druge svetovne vojne.
Gre za nezaslišana in barbarska dejanja komunističnih divjakov, ki so se po koncu druge svetovne vojne izživljali nad nemočnimi ljudmi. Dolžnimi in nedolžnimi, moškimi in ženskami, otroki in odraslimi. Gre za enega največjih zločinov na slovenskih tleh. Čeprav dobro zakriti, zločini niso in ne smejo biti pozabljeni.
Martin Kostrevc je eden tistih zanesenjakov, ki si kljub svojim častitljivim 90 letom aktivno prizadeva, da se žrtvam povojnih pobojev na Pohorju pokloni s spomenikom, kot si ga žrtve tudi zaslužijo.
Po pričevanju nekaterih še živih Pohorcev, naj bi bilo na Pohorju okoli 25 grobišč, v vsakem takem grobišču pa naj bi bilo po 200 ljudi. Ugotavljajo, da naj bi bilo na področju Pohorja nedolžno pobitih okoli 5000 ljudi. O razsežnostih komunističnega divjanja zato verjetno ni potrebno posebej razpravljati. Civilna iniciativa za raziskavo povojnih grobov na Pohorju, združena v društvo za postavitev kapelice na Pohorju, je odločena. Žrtve takega komunističnega divjanja si zaslužijo dostojno spominsko obeležje.
Žrtve si zaslužijo spomenik
Žrtve so po štirih občinah – Slovenski Bistrici, Hočah-Slivnici, Mariboru in Rušah. In veliko ljudi s tega območja Slovenije je bilo tam tudi nedolžno pobitih. Poleg Slovencev naj bi bilo veliko nedolžno pobitih ljudi tudi med pripadniki nemške manjšine, ki so bili na te lokacije pripeljani iz taborišča v Kidričevem, kot tudi nekaj Hrvatov.
Z velikimi napori, pridobivanjem soglasij, donacijami in neverjetnim trudom določenih ljudi, bo letos končno uspelo, da se ob sprehajalni poti slovenske planinske transverzale postavi dostojno obeležje kot spomin in opomin na grozote, ki jih je ustvarilo povojno komunistično nasilje.
Partizani po vojni niso samo pobijali nedolžnih ljudi, ampak tudi mučili na zverinski način
Na Pohorju se je v dnevih po vojni dogajalo veliko nečloveških zločinov. Veliko teh zločinov so, po pričevanju nekaterih prič, zagrešili tudi pripadniki Pohorskega bataljona. Tistega bataljona, kateremu se nekateri levičarski zanesenjaki še vedno klanjajo. Tako so partizani, na Pohorju, tako kot drugod po Sloveniji, pobijali nedolžne še dolgo po končani drugi svetovni vojni.
Anton Gričnik, avtor številnih knjig o zgodovini in življenju v vaseh na obronkih Pohorja, je v eni od njih z naslovom Cirilov studenec omenil nekaj partizanskih zločinov na tem območju. Ko so pohorski partizani izvedeli, da Jože Rožič iz Studenčnikove koče za preživetje družine vadi rekrute na Ravnjakovi ravni, so prišli 1. marca 1945 – pozno zvečer, kot vedno v takšnih primerih – na njegov dom. Bil je že v postelji. Najprej je dobil klofuto, da se je zvrnil v znak. Potem mu je partizan vpričo devetih otrok in noseče žene zasadil pletilno iglo skozi vrat, da je kri brizgnila na vse strani. Surovo so ga zbrcali proti vratom in čez prag, kjer so ga ustrelili v tilnik. Tri dni je ležal tam v mlaki krvi, saj mu vsa zaprepadena noseča žena ni bila kos, otroci pa tudi ne. Bali so se tudi prihoda, kontrole in maščevanja partizanov.
O zločinih partizanov bi lahko še in še pisali. Takih nečloveških divjanj ponorelih partizanov je bilo izredno veliko. In če drugega ne, si žrtve na Pohorju zaslužijo dostojno spominsko obeležje. Martin Kostrevc, neverjetni borec za pravico, se zanj bori že dobrih 10 let. Po vseh kalvarijah s pridobivanji dovoljenj, norčevanju oblasti in nagajanjih mu bo letos, kot pravi sam, končno uspelo.