Tako meni Clare Foges, britanska publicistka, komentatorka in nekdanja govorna pisateljica britanskega premiera Davida Camerona. Znana je po ostrih, pogosto provokativnih komentarjih o družbi, politiki in družinskih vprašanjih, v svoji zadnji kolumni pa se je ostro lotila primera malega Prestona Daveyja in opozorila na nevarnost, ki jo predstavlja politična korektnost pri zaščiti otrok.
13-mesečni Preston Davey je postal žrtev enega najhujših primerov otroške zlorabe v sodobni Veliki Britaniji. Njegova gejevska posvojitelja Jamie Varley in John McGowan-Fazakerley sta ga sistematično spolno zlorabljala in na koncu ubila. Varley je dobil dosmrtno zaporno kazen, njegov partner pa 25 let zapora zaradi dopuščanja smrti otroka, krutosti in spolnega napada.
V samo šestih tednih so Prestona trikrat odpeljali v bolnišnico Blackpool Victoria. Prvič nezavestnega, nato z izpuščajem in bruhanjem, nazadnje z zlomi komolca. Na njegovem telesu so odkrili tudi nepojasnjene modrice. Posvojitelja sta poškodbe pripisovala “nesreči pri polaganju v posteljico”, eden od njiju pa se je pred zdravniki celo šalil: “Pomislili boste, da ga zlorabljava”.
Sistem ni ukrepal zaradi “politične korektnosti”
Kljub temu da je ob prvem obisku nekdo obvestil policijo, so zdravniki in socialni delavci opozorila zavrnili. Po koncu sodnega postopka je višji socialni delavec javno priznal, da socialni delavci pogosto oklevajo pri konfrontaciji istospolnih parov, ker se bojijo, da bi jih označili za “politično nekorektne”.
Foges v svoji kolumni opozarja, da se podoben strah kaže tudi v zdravstvenem sistemu NHS. Smernice za zaščito otrok poudarjajo “spodbujanje dobrih odnosov” med skupinami z zaščitenimi značilnostmi po Zakonu o enakosti 2010. Dobrohotna ideja enakosti se je v praksi izrodila v pretirano previdnost – ali celo v strah pred kakršnimkoli sumom diskriminacije.
Če bi šlo za žensko, bi bila obravnava drugačna
To je občutila tudi na lastni koži, ko je zaradi nezgode odnesla novorojenčico na urgenco. Tam so jo takoj podrobno zaslišali o njenem duševnem stanju. Podobno se je zgodilo njeni prijateljici. Obe sta bili zaskrbljeni materi, a je sistem reagiral zelo hitro. Pri Prestonu pa so kljub resnim poškodbam in ponavljajočim se obiskom ukrepali preslabo. Fogesova ob tem poudarja, da ko gre za varnost otrok, ne sme biti prostora za politično korektnost, ideologijo ali strah pred obtožbami.
Primer malega Prestona je opozorilo, kako lahko pretirana želja po vključevanju in strah pred politično nekorektnostjo, ki jo vsiljuje levičarska ideologija ogrozi najranljivejše – otroke. Socialni delavci, zdravniki in drugi strokovnjaki morajo imeti eno samo vodilo: varnost otroka je vedno na prvem mestu. Brez izjem, ne glede na spolno usmerjenost, raso, vero ali katerokoli drugo zaščiteno značilnost staršev.
A. H.