Škandal celjske bolnišnice je brez primere, sliši se kakor scenarij grozljivke. Dva bolnika iz istega doma za starejše občane (DSO), pripeljana z enim reševalnim vozilom v bolnišnico, kjer so jima zamenjali identiteto, sta domnevno tri dni prejemala napačno terapijo za svoje kronične bolezni, kar je prav lahko povzročilo smrt enega od njiju.
Napako so odkrili po pogrebu umrlega, ki so ga pred tem kremirali, pa še to šele potem, ko so drugega bolnika pripeljali nazaj v DSO, kjer je osebje ugotovilo, da je pokopani pravzaprav še živ, v njegov grob pa so položili drugega človeka, za katerega njegovi svojci sploh niso vedeli, da je umrl. Ob tem se človeku postavijo lasje pokonci in se začne spraševati, kako se je to sploh lahko zgodilo.
Kako to, da bolnika nista imela zapestnic z imeni na rokah? Kako to, da zdravstveno osebje vsaj odzivnega bolnika, eden od njiju je bil namreč dementen, ni povprašalo po imenu in priimku? Kako so ju sploh pregledali, da niso ugotovili, da imata različne kronične bolezni, ki sta jih kot starostnika zagotovo imela? Kako so ju zdravili? Bila sta na različnih oddelkih, zato sta skoraj gotovo dobivala napačni terapiji. Kako je to mogoče? Tu je še vrsta vprašanj, povezana s svojci obeh bolnikov: Ali niso obiskali nobenega od njiju? Ali se niso prišli niti poslovit od umrlega?
Takrat bi namreč najpozneje lahko videli, da gre za drugo osebo in ne bi pokopali napačnega človeka. Kot je prišlo na dan, naj bi bili obiski v celjski bolnišnici prepovedani zaradi nevarnosti okužb s covidom-19, vendar se zdi, milo rečeno, zelo nenavadno, da se z negativnim testom na covid in s primerno masko na obrazu ne bi moglo priti na obisk k umirajočemu svojcu v bolnišnici. Se to samo meni zdi čudno? V Slovenskih novicah so zapisali še nekaj zelo težko verjetnega – naj svojcev niti k umrlemu ne bi bili pustili! Ali je to res, si je težko predstavljati, saj v tem primeru argument epidemije gladko odpade. Vprašanj je veliko, vseh odgovorov še ni. Ostaja groza, kam je zašlo zdravstvo v konkretni bolnišnici in kam smo prišli vsi mi kot družba. Družba, ki ne poskrbi za svoje otroke, ki bodo, če se to ne prepreči, izpostavljeni ideologiji LGTB v šolah, in starejše ljudi, katerih dolgotrajno oskrbo je vlada ukinila, neizbežno propade.
Lucija Kavčič